Poljubi me nežno 4. del

Prha mi je vedno zbistrila misli. Pozabila sem na dogodek z Tarro. Pozabila sem na vse, no skoraj na vse. V misli se mi je priplazil Gal. Njegovi pogledi in njegov smeh. »Kaj mi je? Zakaj mislim nanj?« Zaprla sem vodo in segla po kopalnem plašču. Lase sem si spletla v kito in se vrgla na posteljo. Zaprla sem oči. Hotela sem zaspati, a mi je nekaj priletelo v glavo. Pogledala sem kaj je. Ob nočni omarici sem zagledala zmečkan list papirja. Vzela sem ga in razgrnila.

Scar!

Nisi nora, a normalna tudi ne! Ne skrbi. Nisi posvojena. Imaš majhen dar. Pogovarjaš se lahko z mrtvimi in jih uničuješ. Vem sliši se čisto noro, a ni. Pogovori se z mami. Povej ji kaj se ti dogaja. Pomagala ti bo. Tudi njej se je zgodilo nekaj podobnega. Ne boj se. Ko me boš potrebovala me samo pokliči in prišla bom. Prosim, pazi se Gala.
 

Se vidiva! Poljub, Tarra!

Nisem mogla verjeti svojim očem! Stekla sem v dnevno sobo.

»Mami!«

»V kuhinji sem,« je rekla. Morala sem ji povedati.

»Pogovoriti se morava,« sem ji rekla. Prikimala je. Sedli sva na sedežno.

»Kaj te zanima?« je vprašala.

»Torej… Mami, Tarro sem videla. Pogovarjam se lahko z njo in berem njena pisma,« sem rekla.

Zavzdihnila je. »Sem vedela, da se bo to zgodilo,« je rekla.

»Prosim pojasni mi vse skupaj.« Pogledala je skozi okno nato pa mene. Vstala je in se odpravila do knjižne police. Odmaknila je nekaj knjig in iz ozadja potegnila staro zaprašeno knjigo.

»Scarllet dar imaš, tako kot jaz, tvoja babica, prababica…« Odprla je knjigo.

»Vse se je začelo ob velikem poku. Nastajal je naš planet in vse drugo. Takrat je Svet Starešin na Zemljo poslal dvanajst angelov in isto število hudičev. Razvijali so se ljudje oni pa so skrbeli zanje in jih skušali. Človeški rod se je razvil in ni potreboval več pomoči nadnaravnih sil. Vse je bilo mirno dokler se ni rodila prva čarovnica. Ustvarila je dve nasprotni vrsti- vampirje- volkodlake, ker ji je bilo tako naročeno. Ljudje so začeli umirati veliko prezgodaj in angelom ter hudičem to ni bilo niti najmanj všeč. Urili so smrtnike, da te stvore pobijejo, a jim ni ravno uspelo. Skozi stoletja so se »razmnožili« povsod. Svet Starešin je čarovnico obsodil na smrt. Mislili so, da bojo z njeno smrtjo bitja izginila, a niso. Zato so ukanili naravo in ustvarili nekaj čisto novega. Smrtnico-Marie so spremenili v pol hudiča in pol angela, a ji dodelili čiste človeške lastnosti. Njeno poslanstvo pa je bilo zapeljati ta bitja in jih ubiti. Šlo ji je odlično. Uničila je polovico teh bitij. Nato pa se je poročila in dobila hčerko-Ann. Tudi ona je imela dar, ki ga je podedovala po materi, ampak Ann je odkrila novo sposobnost. Pogovarjala se je lahko z mrtvimi, jih videla. In rod se je tako nadaljeval. Ampak vampirji ter volkodlaki si postali pazljivi. Svet Starešin se je odločil, da bo IZBRANKA lahko za vselej uničila raso teh bitji noči. Ampak ta se še ni rodila do sedaj. Scarllet. Ti si IZBRANKA. Ob tvojem rojstvu so me obiskali in mi povedali ter mi dali ogrlico, ki te bo ščitila. Ni pomembno kaj se ti zgodi vedno boš ostala pri življenju. Naj ti pojasnim nekaj pravil. Vampirja ali volkodlaka se smeš dotakniti le dvakrat. Tretjič spozna kdo si in te lahko ubije. Nikakor se z njim ne smeš poljubiti, kajti en majhen, nedolžen, svetoskrunski poljub lahko uniči vse. Z bitjem postaneš povezana. Čutiš ga, si ga želiš čeprav ga moraš ubiti. Poglej od tebe nihče ne zahteva, da se podaš na lov- nikakor. Če bo Svet želel kaj ti bojo že povedali, do takrat pa nosi ogrlico. Lahko se pogovarjaš s Tarro, ampak pazi. Ne pred smrtniki.« Vsega je bilo preveč. Povedala mi je čisto vse.

»Mami, kaj pa jaz? Bom kot IZBRANKA umrla?« Pogledala sem jo.

»Ne vem,« je odgovorila in mi okoli vratu pripela ogrlico, ki je bila čistonormalna. »Hvala, da si mi povedala vse to.« Objela me je.

»Morala sem ti.«

»Ima tudi Tay ta dar?« sem jo vprašala.

»Ne, tvoj brat daru nima.«

»Torej je to ženski dar,« sem rekla. Obe sva se nasmehnili. Pustila me je samo v dnevni sobi ona pa se je napotila v kuhinjo. Uf, torej sem edina, ki lahko smrtnike reši pred vampirji. Ni mogoče, da obstajajo. Realni svet v filmu in film v realnem svetu. Vse gre z roko v roki. Super. IZBRANKA. Le kaj me še čaka.

»Tarra, pridi k meni,« sem rekla. Prikazala se je.

»Izvedela sem vse,« sem ji povedala.

»Super, torej sedaj veš vse.« je rekla. Prikimala sem.

»Nekoč sem ti že povedala, da obstajajo veš, a si pozabila, ker so ti Starešine izbrisale spomin na to.«

»Kaj? Res? Tarra, vprašanje imam. Mi boš pomagala prepoznati kdo je vampir oz. volkodlak?«

»Scar, tega pa ne morem. Oziroma ne smem,« mi reče ter izgine. Super. Še ona me bo pustila na cedilu. Pripravila sem si vse za jutri in odšla spat. Zaspala sem z mislijo: »IZBRANKA.«