Poljubi me nežno 44. del

Velikokrat sem premišljevala o duši. Jo sploh imamo in kakšna je? Ali po smrti preživi le duša in kako ji to uspe? V cerkvi sem nekajkrat poslušala pride o tem. Sicer nisem bila nikoli blazno verna, a v cerkvi sem vedno našla mir. Tam ni nihče zahteval, da rišem ali da predstavljam svoje znanje. Bila sem sama samceta in to mi je bilo vedno všeč. Sedaj pa… Imam občutek kot, da sem izgubila del sebe. Prekleto! Saj sem ga res. Del moje duše je odšel v telo moje sestre. Zvenelo je čudno. Navajena  sem le na Taya, svojega krvnega brata. Melia pa je moja sestra dvojčica tudi ona je moja krvna sestra, a ona ima drugo mamo. Prekleto! Imam dve mami, ki se ujemata z mano. Obema pripadam krvno. Čakaj malo. Nimfe nimajo staršev. Rojene so iz neba. Oh, čudovito ali pa tudi ne. Kakorkoli.

»Scarllet, zbudi se.« Glasu, ki me je budil nisem prepoznala. Bil je tako mil in nežen. Tako nedolžen. Uspelo mi je odpreti oči. Nad mano se je sklanjala, čakaj sklanjala sem se sama nad sabo? Je to sploh mogoče? Mar haluciniram? 

»Zakaj se mi to dogaja?« vprašam in si pomanem oči. Mogoče bo druga jaz izginila, a ni.

»Dogaja kaj?« vpraša druga jaz.

»To, da vidim samo sebe?« Druga jaz se je začela smejati. Njen smeh je bil kot pesem.

»Nisi nora. Jaz sem Melia,« se predstavi. Vstanem s postelje in skočim na noge. Še bolj mi je podobna, kot sem mislila.

»Me veseli, da sva se končno spoznali,« rečem. Objame me.

»Ne veš kako sem te pogrešala,« reče.

»Ampak saj me nisi poznala,« se ji izmuznem.

»Veš vedno sem čutila, da nekaj manjka. Da manjkaš ti,« pojasni. »Hvala, da si mi pomagala,« še doda.

»No, sedaj boš ti pomagala meni. Zlomiti moram urok. Svojo ljubezen želim nazaj,« ji pojasnim.

»Princa Williama?« vpraša.

»Kako?«

»Z Usodo sva se že pogovarjali o tem,« reče in pogleda Usodo.

»Čudovito, potem pa kar pljunimo v roke,« rečem in se nasmejim.

»Ne tako hitro,« reče Usoda. Obe sva jo pogledali. Začela se je smejati na ves glas.

»Kaj?« jo vprašam.

»Vesta kako sta me pogledali. Vajina pogleda sta bila identična,« reče v smehu. S Melio se spogledava. Tega se bova morali še očitno privaditi. Začela sem se zavedati, da bo težko. Vsi naju bojo primerjali in tega se bojim. Bojim se zanjo. Nima ravno bleščeče preteklosti, jaz pa tudi ne. Ah, pustimo času čas.

»Najprej se morata naučiti združevati moči,« pove Usoda.

»To pa res ne sme biti težava,« reče Melia in me pogleda. Zamislila sem se. Kot dvojčici bi lahko kar hitro združili moči. Že moja moč je velika, če pa ju združiva bo ogromna.

»No, je težava. Ne poznata se in vajine misli ne delujejo, kot eno,« pojasni Usoda.

»Ampak saj sva vendar dvojčici. Mar nimajo ti telepatije?« vprašam.

»Ljubka Scarrlet, ko bi bilo vse tako preprosto.« Z Melio sva se zmedeno spogledali.

»Prav, poskusita združiti moči,« končno reče Usoda. Melia je stopila predme. Zaprla sem oči in iztegnila roke. Zbrala sem se in v rokah začutila moč. Odprla sem oči in videla svetlo kroglo. Ko je bila pripravljena tudi ona sva roke dvignili in spojili krogli. No, vsaj mislila sem da sta se spojili. Moči sta se odbili in naju napadli. Zadel me je svetlobni val moči. Obe sva padli po tleh.

»Zakaj se je to zgodilo?« zmedeno vpraša Melia.

»Vama nisem povedala. Ne poznata se. Ne poznata moči druga druge.« Posvetilo mi je: »Najini moči sta se odbili, ker sta si nasprotni. Moja  krogla je bila zlata, tvoja pa rdečo-vijolično. Melia zaradi Reaksina imaš temno moč, a še vedno dobro. Moja pa je čista, neomadeževana in to vse zaradi Lucasa,« razložim.

»Nisem si mislila, da si tako pametna,« prizna Usoda. Nasmehnem se.

»Melia, še enkrat pričaraj kroglo,« ji rečem. Vstane se in kmalu se na njenih dlaneh prikaže rdečo-vijolična  krogla. Približala sem se ji. Z roko sem nežno segla k krogli. V mislih sem izrekla urok nasprotji. Vžgalo je. Lahko sem se dotaknila krogle ne, da bi me odbilo nazaj. Nasmehnila sem se, nato pa sem pričarala še svojo kroglo. Melio je bilo strah, da bo krogla eksplodirala meni pa je bilo že zabavno. Moči sta se združili in veliko žarečo kroglo sva postali v zrak. Krogla se je čez nekaj minut razletela na milijon bleščic. Bilo je čarobno. Uspelo nama je. Skočili sva si v objem in se začeli smejati na ves glas. Usoda je bila šokirana.

»Ne morem verjeti, da vama je v manj kot desetih minutah uspelo spoznati druga drugo,« presenečeno reče.

»No to pomeni, da lahko spreminjava usodo,« reče Melia in vse tri smo padle v glasen krohot.

»Šalo na stran, sedaj vaju bom preizkusila tako, da bom sama naredila urok vidve pa ga morata razbliniti. Seveda tako, da združita moči.« Prikimali sva. Usoda je začela ustvarjati urok.

»Misliš, da  nama bo uspelo?« vpraša Melia.

»Upam, da bo.«

»Veš, če nama uspe to, potem bi lahko…«

»Rešili Reaksina, kajne?« Prikima.

»Še vedno ga ljubiš, kajne?« vprašam.

»Nikoli ga nisem nehala,«tiho prizna.

»Še vedno ne razumem kaj je bilo takrat, vsak pove drugače.«

»Bilo je malo pred mojim osemnajstim rojstnim dnevom. Reaksin je bil še angel in bila sva zaljubljena, a potem sem izvedela, da moram postati čuvajka Zemlje. Morala sem se odreči Reaksinu in on je znorel. Sestri sta me zaprla na nebeško goro, a Reaksin me je ugrabil, sam pa se je spremenil v temnega angela. Ostalo pa veš.« Vedno drugače slišim tole zgodbo, a Reaksin je povedal pravo, no na nek način.

»Mislim, da ga lahko rešiva, ampak ti boš vedno čuvajka Zemlje,« rečem.

»No, to nalogo lahko predam,« reče in se nasmehne.

»Predaš? Komu?« Postajala sem zmedena.

»Otroku, ki ga nosim,« reče in se pogladi po trebuhu. Skoraj me je kap.

»KAJ? KAKO? KDAJ?«

»Preden sem izginila sem saj veš kaj z Reaksinom. Ko sem zamrznila je v meni zamrznila rast otoka in sedaj zopet raste. Usodin urok pač,« pojasni.

»Torej bom teta?« navdušeno vprašam. Prikima. Objamem jo.

»In sedaj moram narediti vse, da rešim Reaksina, da bova lahko skupaj vzgajala malo detece,« reče.

»Pomagala ti bom,« rečem in se ji nasmehnem.

»Ne vem če ji boš lahko.« Za nami je stal gospod. Ni bil ravno gospod ampak mladenič. Zelo prikupen mladenič.

»ČAS? Kaj počneš ti tukaj?« vpraša Usoda.

»Prišel sem se spopasti z dvojčicama,« reče in pogleda proti nama.

»Ti! Ti si naju ločil in ustvaril urok, zaradi katerega ne morem biti z Lucasom, ti…« Utihnila sem in vanj vrgla kroglo. Prestregel jo je.

»Ah, Avrora vedno si dekle, ki se bori,« reče in se zlobno nasmehni.

»Kako si mi rekel?« vprašam.

»Ob rojstvu si dobila ime Avrora oziroma Zarja, kar pomeni boginja jutranje zarje,« pojasni.

»Prekini urok!«

»Zakaj? Da boš lahko živela srečno do konca svojih dni?« vpraša.

»Življenje ni pravljica,« rečem.

»Tvoje je lahko,« se vmeša Usoda.

»Saj je vseeno. Ljubim ga in želim biti z njim!« Prekipelo mi je. Melia z Melio sva združili moči. V mislih sem izrekla proti urok uroka s katerim sem bila hm… uročena oziroma je bila uročena moja ljubezen do Lucasa. Odprla sem oči in kroglo sva zagnali vanj. Pred sebe je postavil nekakšen ščit, a ob stiku z kroglo se je ta razblinil.