Tedaj je pozvonilo. Zavzdihnila je, vstala in odprla vrata. Na pragu je stala njena dolgoletna prijateljica Liza. »Ah, ti si,« je rekla, jo spustila noter in se odpravila nazaj pred televizijo.
»Ja, jaz sem. Si pričakovala koga drugega?« jo je vprašala in slekla plašč. »Kaj počneš?«
»Si slepa?« je brez kakršnega koli veselja rekla Maja.
»No, vidim lahko, da buljiš v televizijo in se smiliš sama sebi,« je začela Liza, ko jo je Maja prekinila – na kar je tudi upala.
»Prvič, ne buljim v televizijo, ampak samo gledam, če je kaj pametnega na večernem programu. In drugič; da ti ne pade na pamet, da bi pomislila, da se smilim sama sebi – ker se ne.«
»No, to ti praviš, ampak dejanja govorijo drugače,« jo je nalašč podražila Liza. Vedela je za Rokovo nezvestobo in okrutno je bilo, da jo je prevaral prav s Tino, za katero je Maja verjela, da je ena njenih boljših prijateljic.
»Kaj bi rada?« jo je brez ovinkarjenja vprašala.
»No …« je začela Liza in se postavila pred televizor.
»K meni si prišla v oprijeti, kratki oblekici?« je bila začudena Maja, ko je uspela odvrniti oči z ekrana in jih usmerila v prijateljico. »Je noč čarovnic ali kaj?«
»Oh, ne bodi no tako cinična. Petek je in v sosednjem lokalu je zabava.«
Maja jo je pogledala, kot da je malo zaostala. »In? Kako je to kakorkoli povezano z mano?«
»Preprosto,« se je nasmehnila Liza. »Ker greva skupaj tja.«
»Nisi resna.«
»Seveda sem!« Liza je prepoznala Majin uporniški pogled, ki se je, odkar jo je Rok prevaral, samo še okrepil in vedela je, da se bo morala maksimalno potruditi, da jo bo prepričala. Ker ji ni uspelo, se je odločila še za zanjo možnost. »Prav. Potem se grem pa jaz zabavat, ti se pa smili sama sebi. Jaz grem.«
»Sploh se ne smilim sama sebi!« se je razjezila Maja. Danes resnično ni bil njen dan.
»Kaj res? Poglej se. Jaz grem ven, ti boš pa tukaj in se smil…«
»Dobro, dobro, grem s tabo!« se je vdala. »Samo ne izreči več tiste besede.«
Po tem, ko se je Maja uredila in si oblekla tesno oprijemajočo rdečo oblekico, sta hitro prispeli do lokala in Liza je z zmagoslavnim nasmeškom, ker je uspela Majo prepričati, da se ji pridruži, vstopila v sobo polno ljudi in dobre glasbe. Takoj za njo je vstopila tudi Maja, ki ni več vedela ali naj se še naprej drži kislo ali naj se pretvarja, da je vse v najlepšem redu. Takrat pa jo je z drugega konca sobe opazil Gašper. Bil je znan ženskar in dekleta so mu vedno padala pod noge. Njegov ego je bil visok in samozavest je kar lila iz njega. Tega večera je bil v družbi šestih prijateljev, ki so sedeli za največjo mizo in se na ves glas krohotali Demetrijevi neslani šali o njegovi bivši. Vendar pa so kaj kmalu utihnili, saj so začutili, da je Gašper nekoliko odsoten in pogledali so v smer, ki mu je begala pogled.
»O, ne. Ona?« se je oglasil prvi in se zarežal.
»Kaj pa je narobe z njo?« je Davida vprašal Jan. »Saj je seksi!«
»To že, ampak je neverjetno težka.«
»Težka kot vrag,« se je pogovoru pridružil Demetri. »Baje je tako dolgočasna in dominantna, da ji je bil njen bivši kar nekaj časa no … ne ravno zvest.« Vsi so se zarežali, razen Gašperja. Ta je še vedno opazoval njene spuščene, kodraste lase in rdečo oblekico, ki je oprijemala prav vsak delček njenega telesa. Že od nekdaj so ga bolj privlačile dominantne ženske. Bile so bolj nedostopne in težje osvojljive, izzive pa je imel rad. Videti je bila nekoliko mrka, a kljub temu se mu je zdela neverjetno zanimiva. Nekaj je bilo na njej … nekaj, kar mu je takoj, ko je vstopila v sobo, padlo v oči. »Moram jo imeti.«
