»Kaj res?« je ironično vprašala in sledila natakaričinemu pogledu. Na drugi strani sobe je za mizo zagledala sedem fantov, ki so burno opazovali njeno reakcijo. Iskala je obraz tistega, ki ji je želel plačati pijačo in po resnici povedano ga je v hipu prepoznala. Njegove oči so izdajale strah pred zavrnitvijo, ustnice pa so bile kljub temu ukrivljene v zmagovalni nasmešek. V hipu jo je streslo. To je le še ena finta, je pomislila in zavrnila njegovo plačilo.
»Kakor želite,« ji je odgovorila ženska, ki jo je stregla in se pri tem popačila. Ni ji bilo jasno, kako lahko kdorkoli zavrne Gašperja.
»Uf, kako te je zabila!« se je za mizo oglasil Demetri, ki je skupaj z druščino opazoval Majino reakcijo. Prijatelji so se začeli smejati. »Še začel nisi, pa te je že zavrnila!« Smeh je postal še glasnejši. Tudi Maja ga je lahko slišala, a se iskreno rečeno ni menila zanj. Vedela je, da je to le šala, s katero želi moški žensko spraviti v posteljo. A spravili so se na napačno dekle.
»Si lahko tiho?!« je Gašper zabrusil Demetriju in Davidu, ki ga je tisti trenutek prav tako imel za rahlega slabiča, namenil grob pogled.
»Poglej, saj ni nič narobe s tem, Gašper,« je začel Demetri, »pride dan, ko si celo moški, kot si ti, izbere plen, ki mu ni kos.« Ponovno se je zasmejal. Gašper je imel počasi vsega dovolj in razmišljati je začel, kako bi se ji resnično lahko približal. Zavrnitev ga je le še dodatno podžgala. Njega namreč nihče ne zavrne.
Na drugem koncu kluba pa je Maja že pozabila na trapasto druščino po njenem mnenju nezrelih otročajev, ki mislijo, da je vse, česar si zaželijo, že njihovo. Pijača, ki ji jo je želel kupiti eden izmed njih, jo je spomnila na Roka. Prav s takšno gesto sta se pred pol leta spoznala, prav s takšno gesto je v njej vzbudil zanimanje in prav s takšnim nasmehom, kot ga je imel tisti fant, jo je zapeljal in ji zmešal glavo. A zakaj? Kaj je imela od tega? Dal ji ni ničesar razen lažne ljubezni in bolečine, ki jo še zdaj nosi v sebi. In Tina … mislila je, da sta prijateljici. Nikoli ne bo pozabila večera, ko je želela presenetiti Roka za njegov podvig na poslovnem področju. Vstopila je v toplo stanovanje, oblečena v čipkasto perilo in s plišastim medvedkom v rokah, ki pa ji je zdrsnil na tla, ko ji je zmanjkovalo sape ob prizoru, ki ga je videla. Bila sta skupaj. Varala sta jo – tako fant, za katerega je mislila, da bosta za vedno skupaj, kot prijateljica, ki sta si bili zvesti že od otroških let. Le koliko časa sta se ji takole smejala za hrbtom? Prizor jo je tako zelo prizadel, da v tistem trenutku ni vedela, ali naj gre v kuhinjo, pograbi nož in konča vse skupaj, ali naj se raje pobere in se nikoli več ne prikaže svetu. Takrat sta oba trdila, da ji lahko vse razložita, da ni tako, kot je videti, a Maji je bilo dovolj. Kljub temu, da ni vedela, kaj bo zdaj sama s seboj, ko se ji je življenje porušilo na tla, pa je bila prepričana v eno stvar; nikoli več si ne bo dopustila ljubiti. Zdaj je bila prepričana, da so vsi moški takšni, kot Rok in nikoli več se ne bo zapletla z nobenim, ki bi jo spominjal nanj. Ali s komerkoli drugim. Bilo ji je dovolj. Dovolj teptanja, prikrivanja, laganja in prevar. Če že, je zdaj na njej, da se malo poigra z kakšnimi mladci. Konec koncev je nekdo že začel igro z njo.
