»Stari, stava teče,« je Gašperja opomnil David, ko je opazil, da se je njihov plen vrnil mednje. »Poglej,« je nakazal z glavo, »tamle jo imaš.«
Gašper se je zasukal čez ramo. In res. Bila je tam, srkala toplo pijačo in si na vsake toliko časa popravila pramen nagajivih las. Pogled je usmeril nazaj k fantom. Tega ne more storiti.
»No?« ga je spodbudil Miha. »Če misliš takole čakati ti bo še ušla.«
»Ne samo ona, tudi od stave se lahko potem kar posloviš,« se je zarežal David.
Tokrat je Gašper prehitro reagiral. Kakor da bi pojedel poživilo, je vstal s stola in naredil obrat za sto osemdeset stopinj. Tam je. Mora stran od tu. Stran od teh godrnjavcev, ki so prepričani, da je tako podel. Spal bi z njo samo zaradi stave. Pa saj ne bi bilo prvič. A kaj ko ga tokrat vest ni spremljala ob tej odločitvi. Pustila ga je na cedilu in mu želela vbiti v glavo, da bo to noč storil grozno napako, če bo igral po starih pravilih. A tak je. Ženskar. Ne more si pomagati. Če bi si, si ne bi bil več podoben. Ni mogel razumeti, kako ga je lahko tako polomil. Kar pustil je dvomom, da so se ga zahrbtno polastili. Resnično mu ni bilo jasno.
In medtem, ko je tako zatopljeno razmišljal o vseh puncah, ki so se mu predale in zanj prejokale cele reke, je že stal ob dekletu, ki se mu je drznilo upirati.
»Naj uganem,« je začela Maja, ko je začutila njegovo navzočnost, »spet se moraš izkazati pred prijatelji.«
Zdrznil se je. »Kaj?« Sploh se ni zavedal, da kakor tele že lep čas stoji na istem mestu.
»Ni se ti treba pretvarjati.«
»Kaj, o prijateljih? Ja, res sem tukaj zaradi njih.« Pogoltnil je. Ji je pravkar povedal resnico?
»Zanimivo.«
»Kaj je zanimivo?« jo je vprašal.
»Videti je, da le nimaš toliko poguma, kot želiš pokazati, da ga imaš,« je odgovorila in srknila še malo kave. »Če bi ga imel, bi se jim že uprl in ne bi pustil, da bi se jim moral dokazovati za vsako stvar, ki jo prinesejo na dan.«
Bil je presenečen nad njeno sunkovitostjo, ovito v šal mehkobe in vprašal se je, če je sploh normalen, da bo to naredil temu nadvse neverjetnemu dekletu. Tedaj ga je zmotila Majina skodelica. »Ura je polnoč in ti piješ kavo?« Zasmejal se je.
Tudi Maja se je malo bolj sprostila. »Kaj naj rečem, nikoli ne veš, kolikokrat mi boš še prišel težiti. In v takšni situaciji je najbolje, da ostanem kar se da trezna.«
»Trezna? Ob tej uri? Daj no … se ne znaš sprostit?«
Maja je odložila izpraznjeno skodelico in ga pogledala. »Seveda se znam, a za razliko od tebe znam določiti, kdaj je pravi trenutek.«
»Hm,« se je zamislil Gašper. »S tem ne morem tekmovati.«
»Ne, res ne moreš. Mimogrede, si že kdaj poskusil tekmovati sam s seboj?« je podrezala. V resnici je Gašper začutil pik in vedel je. Trenutek je bil še kako pravi.
»Ne. Bom pa to vsekakor poskusil zdaj.«
Debelo ga je pogledala, on pa ji je pomežiknil. Opazovala ga je, kako se je pomaknil do DJ-ja in mu nekaj prišepnil. Ritem, ki je odmeval po lokalu se je počasi začel spreminjati v vse bolj divjega. Kakor bi mignil je bil Gašper nazaj in Maji že postavil provokativno vprašanje: »Praviš, da se znaš sprostiti? Dokaži.«
