» … Pomembna je ljubezen!« S temi besedami je Primož Mirtič Dolenec postavil piko na i (oziroma piko pod klicaj) projektu, ki zapolnjuje trenutke njegovega prostega časa že skoraj štiri leta. Pa je bil to res konec?
Za začetek se vrnimo na začetek septembra leta 2018, ko je sedel v univerzitetni kavarni Tellus (Oulu, Finska) in ob skodelici kave za 30 centov razmišljal, s čim si bo krajšal čas naslednje štiri mesece svojega časa na študentski izmenjavi približno 2000 km stran od svoje domovine.
Vse skupaj se je sicer začelo že nekoliko prej, ko je v domači spalnici razmišljal, na kakšen način bi svojo Erazmus izkušnjo predstavil vsem, ki bodo njegova popotovanja spremljali od doma. Zanj je bilo to vsekakor nekaj edinstvenega – prvič tako daleč stran od doma za toliko časa, celo prvič se je sam peljal z letalom. Skratka, njegova prva veleumna ideja so bili vlogi. Glede na to, koliko ljudi to počne, pa že ne more biti tako težko. Po štirih neuspešnih pozdravih in 22-minutnem videoposnetku, v katerem je povedal bolj malo smiselnega, je ugotovil, da to pač ni zanj. Pustimo izpostavljanje pred kamero tistim, ki ne dobijo cmoka v grlu takoj, ko se v govor začne vpletati tudi srce.
In tako mu je ostala tista, bolj “dolgočasna” varianta – blog. Vsaj tako se mu je sprva zdelo. Do takrat poleg svojih pesmi ni napisal kaj dosti. Ampak poskusiti pač ni greh, pravijo. In tako je nastal njegov prvi blog (https://srcesled.wordpress.com/). Odzivi nanj so bili presenetljivo pozitivni. Prvemu blogu je sledil drugi, drugemu tretji, in tako je s pisanjem nadaljeval. Sicer ne za dolgo, saj je hitro postal zaposlen z idejo o malce drugačnem pisanju. Ker je za uresničitev ideje potreboval pomoč, je na Facebooku objavil sledeči zapis:
“Pišeš blog, pesmi, zgodbe, članke? Super, to bo nekaj zate!
Ne pišeš bloga, pesmi, zgodb, člankov? Še bolje, mogoče v sebi odkriješ nov talent!
Tudi sam do nedavnega nisem pisal. Očitno pa so se s pisanjem bloga v meni začele prebujati tudi nove ideje, novi projekti. Ugotavljam, da rad pišem in veseli me, da sem deležen tako pozitivnih odzivov na to, kar počnem, in da si želite prebirati tudi o mojih nadaljnjih dogodivščinah.
Želim si napisati otroško knjigo, ki pa bi bila delo več avtorjev. 10 poglavij, 10 avtorjev, vsak nadaljuje zgodbo glede na to, kaj so napisali avtorji pred njim. Tu, v tujini namreč še bolj spoznavam, da je sodelovanje ključ do uspeha. In umetniški prostor je zagotovo tak, v katerem sodelovanja primanjkuje. Zato k sodelovanju vabim tudi 10 ilustratorjev.
Te zanima potek projekta? Beri naprej, zdaj postaja zanimivo!
Ideja je sledeča:
1. Pišeš mi, če ti je projekt zanimiv in se mu želiš pridružiti.
2. Napišeš tri različne tematike/sporočila, za katere želiš, da jih zgodba ima (izbrana bo največkrat zastopana tematika/sporočilo).
3. Ustvari se seznam 10 avtorjev, vsak od avtorjev izve tematiko zgodbe, prvi pa po svoji domišljiji začne pisati zgodbo.
4. Zgodba se do konca projekta piše zgolj in izključno na papir. Uporaba računalnika ni dovoljena.
5. Ko končaš s pisanjem odlomka, odlomek fotokopiraš dvakrat, eno kopijo v kuverti pošlješ naslednjemu piscu, drugo pa ilustratorju, ki bo obogatil tvoj odlomek (ime in naslov naslednjega prejemnika dobiš, ko končaš s pisanjem). Na odlomek se ne smeš podpisati, da naslednjemu ne izdaš svoje identitete.
6. Naslednji pisec prebere napisano zgodbo in nadaljuje s pisanjem svojega odlomka. Domišljiji prepusti prosto pot, upoštevaj le eno pravilo: Zgodbe, ki si jo prejel po pošti, ne smeš popravljati!
7. Po 10 odlomkih in ilustracijah je zgodba končana. Odlomkom se pridružijo ilustracije in knjigo lahko pokažemo svetu!
Toliko na kratko. Poseben čar projektu doda tudi dejstvo, da tekom celotnega projekta ne veš, s kom sodeluješ, kakšne ideje za nadaljevanje zgodbe je imel prejšnji avtor, kako si je predstavljal že napisano … Ker človeška domišljija res ne pozna meja, vsak avtor nadaljuje zgodbo, tako, kot jo začuti. Vsak odlomek bo na nek svojevrsten način predstavljal posameznike, ki se bodo odločili za pristop k projektu.
Zaenkrat iščem 10 pisateljev in 10 ilustratorjev. Ta trenutek je projekt zamišljen kot eksperiment, v kolikor pa bi bil odziv na projekt pozitiven in bi v njem želelo sodelovati več ljudi, prav tako pa bi bili končni izdelki kakovostni, bi lahko knjige poslali v tisk. Izkupiček prodaje bi šel v dobrodelne namene.
V kolikor te ideja zanima, mi piši, seveda pa lahko to sporočilo deliš naprej, da ga vidi še kdo.
Se beremo!”
Zelo hitro po objavi se je pojavil že prvi problem. Zainteresiranih je bilo namreč precej več ustvarjalcev. Prvotno idejo ene knjige so tako spremenili v tri zgodbe s sedmimi odlomki. Na ta način so lahko v projekt vključil že 40 ustvarjalcev. Razen tega se način dela od samega začetka ni bistveno spremenil. Do konca izmenjave si je vzel čas za organizacijo vseh seznamov in nekega vsaj približno preglednega sistema, takoj po prihodu domov pa se je projekt tudi uradno pričel s pošiljanjem uvodnega pisma vsem vključenim ustvarjalcem.
Projekt je tekel kar tekoče. Iz meseca v mesec je v poštni nabiralnik prejemal pisma z rokopisi odlomkov ter ilustracijami in pravljični mozaik se je počasi, a vztrajno sestavljal. Po dobrem letu in pol so uspešno zaključili prvo fantazijsko zgodbo Sreča na nosu, pol leta kasneje je bila zaključena zgodba na temo begunske problematike Pod skupnim nebom, še dobre pol leta pa je minilo, da so s pomočjo pravljičnih bitij zgradili Gozdno pekarno.
Po skoraj treh letih dela se mu je zdel primeren čas, da projekt zaključijo. Okoli sebe si je nabral ekipo najbolj zagretih ustvarjalcev, med katerimi so bili trije iz pisateljskih in trije iz ilustratorskih vrst. Malo za šalo, malo zares, so se poimenovali Pravljičnih 7.
Ta pravljična sedmica pa je po le nekaj srečanjih začela pokati od novih idej. Vsi skupaj so se strinjali, da bi bilo smiselno napisane zgodbe objaviti, saj podobnega projekta v Sloveniji in širše še ni bilo. A kako bi poimenovali zbirko treh zgodb? Vsako zgodbo je pisalo sedem pisateljev, sedem ilustratorjev je dodalo ilustracije, res škoda da ne moremo zbirke treh zgodb poimenovati kar Pravljičnih 7. Morda pa obstaja kakšna možnost, da bi ime še bolj povzelo samo vsebino knjige. Kaj pa, če bi namesto treh napisali sedem pravljic? Po skoraj treh letih od začetka pisanja prvih zgodb se mu je ta ideja sprva zdela precej utopična, a optimizem ostalih članov ekipe mu je vlil nekaj upanja, da bi se njihov plan lahko uresničil.
In tako so se tokrat precej bolj sistematično lotili iskanja novih ustvarjalcev. Mesta so se iz dneva v dan polnila, kmalu jih je bilo 50, 60, 70 … in danes jih je v projekt Pravljičnih 7 vključenih že 100! Še dodatno težo projektu doda dejstvo, da so se projektu pridružili tudi umetniki izven slovenskih meja. Poleg Slovenije so se odlomki in ilustracije ustvarjali še v šestih evropskih državah: Avstriji, Finski, Franciji, Italiji, Nemčiji ter Veliki Britaniji.
Očitno je bila njihova pravljična sedmica res izbrana z razlogom. Med njimi so posamezniki, ki so se z literarno-umetniškim ustvarjanjem srečali prvič, spet drugi to počnejo kot hobi, za tretje pa ustvarjanje predstavlja temeljni vir preživljanja. Vse tri skupine kljub različnosti povezuje ogromno srce in želja, da delček svojega talenta darujejo v dober namen.
Projekt je bil od samega začetka dobrodelno naravnan. S tem so bili seznanjeni tudi vsi sodelujoči v projektu. V Sloveniji obstaja ogromno društev z odličnimi humanitarnimi programi, kar je precej otežilo izbiro društva, ki bi mu namenili celoten izkupiček od prodaje knjig. Na koncu so se strinjali, da sredstva in tolažbo namenijo tistim, ki najbolj pogrešajo toplino bližnjih. Gre za slovensko društvo Hospic in njihov program Tabor Levjesrčni. Slovensko društvo Hospic izvaja program žalovanja otrok in mladostnikov po izgubi bližnje osebe, ki je prilagojen starostni skupini med 5. in 17. letom. S programom nudijo otrokom in mladostnikom podporo v žalovanju. Staršem in skrbnikom pa hkrati pomagajo razumeti posebnosti ob žalovanju odraščajočih ljudi. Več o projektu si lahko preberete tudi na njihovi spletni strani (https://hospic.si/programi/zalovanje-otrok-in-mladostnikov/). V društvu Hospic so bili nad njihovim projektom navdušeni in tako predlog o medsebojnem sodelovanju sprejeli odprtih rok. Prav tako je med ustvarjanjem marsikdo od sodelujočih z nami delil svojo življenjsko zgodbo, ki je bila za marsikoga eden glavnih razlogov za sodelovanje:
“Projektu sem se pridružila prav na začetku, ko smo iskali ideje za teme zgodb. Nasploh rada sodelujem pri dobrodelnih projektih in ideja sodelovanja, kjer ne veš čisto, kaj boš dobil, ima sama po sebi kanček pravljičnosti. Kakšna bo zgodba, kako se bodo zlili vsi različni načini pisanja in risanja. Neznano in zanimivo. Kolaži sami po sebi so vznemirljiva in posebna oblika umetnosti. A, ko se z lepo zgodbo in ilustracijo posvetiš težjim temam in jih tako približaš širšemu ljudstvu, nastane nekaj res čarobnega in pomembnega. S svojo ilustracijo najraje ustvarjam srečo, k izhaja iz moje ljubezni do pokojnega bratca Bora. Ker ljubezen je ta magija, ki jo premore naš svet in ljubezen moramo deliti.” – Hana N.
“Res sem vesela, da sodelujem v tem projektu, ker bi točno ta program žalovanja sama potrebovala v najstniških letih. Projektu Pravljičnih 7 sem se pridružila, ker že od malega rada rišem in ustvarjam. V njem sem videla en super izziv zase, da ustvarim ilustracijo še za nekoga drugega. Na začetku sploh nisem vedela, da se gre za ta namen. Očitno se res vse zgodi z nekim višjim namenom.” – Maja M.
Pravljični mozaik so s pomočjo celotne ekipe v slabem letu praktično zaključili. Priložnost za sodelovanje v projektu so omogočili prav vsakemu, ki je izkazal željo po ustvarjanju. Zapolnili so vsa ilustratorska mesta, ostal pa je prostor še za enega pisatelja. Sprva Primož ni bil prepričan, če želi k projektu pristopiti tudi kot pisatelj enega od odlomkov, a tukaj se je priložnost ponudila kar sama od sebe. Odločil se je, da se pridruži pisanju kot zadnji pisatelj projekta. In tako je s pisanjem zadnjega odlomka, zadnje, sedme zgodbe na temo ljubezni, postavil simbolično piko na i vseslovenskemu literarno-umetniškemu projektu Pravljičnih 7.
Bližje kot so zaključku projekta, bolj aktivni so tudi na socialnih omrežjih. Štiri skrbne medijske zvezd(n)ice večkrat na teden poskrbijo, da sta naša Facebook in Instagram (https://www.instagram.com/pravljicnih7/) profila posodobljena z najnovejšimi informacijami. Pred kratkim je veliko pozornosti požela objava, ki projektu daje prav posebno priznanje. V začetku meseca julija je namreč podporo projektu s svojim častnim pokroviteljstvom izkazal tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Častno pokroviteljstvo predsednika pomeni, da predsednik spodbuja naše ideje, se zavzema za stvari, s katerimi se ukvarjamo in podpira naša prizadevanja. “Gospod predsednik, najlepša hvala za izkazano zaupanje.”
Verjame, da bo še kar nekaj priložnosti za pisanje zahval, na tem mestu pa bi se vseeno rad zahvalil še eni večjih Fundaciji ALJAŽEV KRAJ, ki njihov projekt podpira od same idejne zasnove. Fundacija v svojem delovanju s široko paleto dobrodelnih dejanj skrbi za ohranitev kulturne in naravne dediščine ter razvoj krajev pod Triglavom. V letu 2022 so v fundaciji organizirali kar nekaj akcij zbiranja finančnih sredstev, s katerim bodo lahko pokrili tisk knjige.
Do izdaje knjige, ki bo predvidoma v mesecu novembru, jih čaka še kar nekaj dela.
– Zaključni pregled zadnjih štirih pravljic
– Lektoriranje
– Skeniranje vseh 98 ilustracij
– Digitalna korekcija barv ilustracij
– Zaključno oblikovanje
– Trenutno so zbrali nekaj več kot 4000 €, s čimer pa še nimajo pokritih stroškov za tisk 1000 izvodov knjige.
V kolikor poznaš koga, ki bi podprl njihov projekt, lahko kakšen cekin prispeva v njihovo pravljično zakladnico z donacijo na sledeči tekoči račun:
– Fundacija Aljažev kRAJ, Triglavska cesta 31a, 4281 Mojstrana
– IBAN: SI 56 1910 0001 1557 604
– NAMEN: PRAVLJIČNIH SEDEM
Hvala vsem, ki boste to objavo delili in besedo o projektu ponesli v širni svet.
Medijski pokrovitelj projekta je TočnoTo
Zadnje novičke
- Trije stili belih nohtov, s katerimi boš zablestela ob poletnih večerih
- Denis Avdić se poslavlja
- Poglejte, kako lepo ženo ima Mojmir Šiftar (MasterChef Slovenija)
- Poroka na prvi pogled: Stvari so šle predaleč, bo morala posredovati policija?
- To je povedala Andreja ob odhodu iz kuhinje MasterChef Slovenija
- Gaja Filač (Skrito v raju) v objemu tega znanega (poročenega) Slovenca
- Eva Irgl je pokazala svojo novo pisarno, ki jo deli s tem človekom
- Nika Zorjan je odšla na lepotni poseg in delila fotografijo
