Saša Lendero je na družbenem omrežju razkrila, da se je za vedno poslovila njena mama Zala, ki je po dveh letih borbe, izgubila končno bitko proti bolezni.

V poklon mamici je napisala obširen zapis, ki ga v celoti objavljamo in hkrati izrekamo iskreno sožalje ob izgubi.

“Moja draga, ljubljena mamči je odšla… Po dveh letih borbe, polne upanja, razočaranj in drobnih lučk uspehov, smo jo vendarle morali spustiti iz ljubečega objema svojih rok. Iz svojih src, pa je ne bomo nikoli! Vsak korak poti smo prehodili skupaj in tudi čisto zadnjega. Bilo je tako zelo težko… A podpora najbližjih sorodnikov in prijateljev je pomagala, da se navkljub neizrekljivi bolečini, sočutju in obupu nismo zlomili. Mamči smo držali za roke in jo z besedami spremljali vse do roba našega sveta. Pospremili smo jo v svetlobo in blagoslovili z ljubeznijo in hvaležnostjo.
Hvala vam, ljubi moji sorodniki in dragi prijatelji! Hvala za pomoč in za vašo moč, ki ste jo prelivali v nas! Hvala za hrano, bedenje in vso podporo v vseh dneh in tednih brez spanja, ko brez vas ne bi zmogli! Posebna hvala tebi moj ljubi Mihec, ki si razumel, da je naše življenje dobesedno obstalo za več mesecev in si z mojih ramen vzel vse, kar se je dalo in še več. Vse to z nasmehom in toplino. Nikoli ti ni bilo nič odveč. Hvala, tudi tebi, dragi moj oči, ki si mi pokazal, kaj so ljubezen, skrb in nežnost, ki so ves čas mamine bolezni postajali še močnejši. Hvala tebi, moja sočutna mucka Aria. Vedno si razumela, zakaj ne moremo nikamor in zakaj imam zate malo časa. Vedno si z odprtim srcem sprejela vsa moja opravičila, tudi kadar sem vzkipela za malenkosti ali bila preutrujena za drobne, a pomembne dogodke v tvojih dnevih.
Nikoli ne bom mislila, da je zmagala bolezen! Kajti moja mamči se ni zlomila, obupala ali se vdala, niti za hip! In to je zmaga! Nikoli poraz! Njen pogum, vedrina, sočutje in brezmejna ljubezen ostajata v nas in nas učita življenja. Ter tudi tega, kaj je prav – biti s tistim, ki ga imaš rad, v dobrem in slabem, v vsakem trenutku veselja in žalosti… ter tudi v trenutku slovesa. Mamči moja, neizmerno te imam rada!”

Na koncu se je zahvalila še vsem, ki so ji v težkih trenutkih stali ob strani, ji pomagali in jo bodrili.