Skrivnostna plesalka, 17. del

Še dolgo je strmela v zdaj pospravljeno mizo in se spominjala njunega pogovora. Priznati si je morala, da je David izvrsten kuhar in odličen sogovornik, predvsem pa zanimiv moški, moški s katerim bi lahko shajala, moški  v katerega bi se zlahka zaljubila. Bila je zbegana in negotova, še nikdar v življenju se ni tako počutila. Ni vedela več kaj je prav in kaj ne in ni vedela kako naj se jutri obnaša do Davida.

Dolgo je tuhtala in na koncu obupala, saj ni nič pametnega stuhtala. Delo je najboljša tolažba in možnost izklopiti svoje življenje in svoje občutke, zato se je odločila da misli preusmeri drugam in glede Davida prepusti času čas, bo že sproti reševala zadeve se je tolažila. Ni bila zaspana, zato je v dnevni sobi kjer je najraje delala, razgrnila papirje in si v cd player nastavila Davidevo kompilacijo pesmi za  otvoritveni večer ter začela delati.

David je ob devetih naslednje jutro pripeljal na njeno dvorišče. Njen avto je še vedno stal tam kot sinoči. Nasmehnil se je in s sedeža pobral šopek rož, ki ji je kupil na poti od hotela do njene hiše. Pozvonil je in ker ni bilo odziva je poskusil odpreti vrata, na njegovo presenečenje ni bilo zaklenjeno. Pomislil je, da je mogoče zgoraj in da ne sliši. Vstopil je in se odpravil proti dnevni sobi. Nežen nasmeh je zaigral na njegovih ustnicah. Bila je tako nestvarna. Po papirjih, ki so bili raztreseni povsod naokoli je lahko sklepal, da je delala celo noč. Še vedno je bila v kavbojkah in majici kot sinoči. V roki je držala rdeč svinčnik in poleg nje na sedežni je ležalo kup papirjev. Ona pa namesto, da bi se udobno namestila na veliko sedežno, ne, ona je sedela in noge dvignila na mizico in tako spala. Odložil je rože in se za nekaj časa zastrmel v njo.

Da, zdaj je vedel, zdaj je bil prepričan, da jo ljubi kot še nikdar ni ljubil nobene. Dolgo v noč sta se z Ronom pogovarjala o njej. Zdaj je poznal zgodbo njenega življenja in vedel je kako je občutljiva in koliko ji pomeni ljubezen.