Skrivnostna plesalka, 18. del

Zavedal se je, da bo potreboval vso srečo sveta, da ji bo lahko dokazal kakšna so njegova čustva do nje. Toda, kot je že velikokrat prej rekel, si je zdaj ponovil, vredna je vsakega truda. Še nekaj trenutkov je užival v pogledu na njen speči obraz, potem pa se je odločil, da bo za njo najbolje, če jo odnese v njeno posteljo. Kar se da narahlo jo je dvignil v svoje naročje in počasi zakorakal proti stopnicam.

Vso gibanje jo je predramila, a ne dovolj, da bi se zbudila. Z roko, katero ji je David namestil okoli svojega vratu, ga je trdneje prijela in se udobneje namestila na njegove prsi. Spala je in  ni opazila njegovega nežnega pogleda in ne pokroviteljskega nasmeška na obrazu. Ni čutila njegovega vznemirjenja in ne zaznala njegove odločitve, da je nikdar več ne spusti iz svojega življenja. Počasi jo je odložil na veliko posteljo in jo narahlo pokril z odejo, ki je stala pri vznožju. Za trenutno slovo jo je nalahno poljubil.

Še malo se je premaknila in rahlo nasmehnila ter zamrmrala njegovo ime nato pa utonila nazaj v spanec. Stal je ob postelji in jo gledal medtem, ko je v njem vse vrelo in bobnelo. V spanju ga je poklicala, mu je odzvanjalo v glavi. Poklicala ga je, njega, njegovo ime. Torej si je čisto prav razlagal njen pogled in vse tiste neizrečene besede, ki so visele med njima. Ja poklicala ga je, želela si ga je in če si je to hotela priznati ali ne, nekaj je čutila do njega, v to je zdaj bil prepričan.

Od sreče in veselja bi najraje zavriskal in jo prebudil in si jo vzel, a mu je razum to vseeno preprečil. Vedel je, da je do moških nezaupljiva in ranljiva in da se mu ne bo tako zlahka predala in pokazala kaj res čuti. Za zdaj je bilo dovolj, da ve, da ona čuti nekaj zanj in počasi ji bo dokazoval, da mu lahko zaupa. Še enkrat se je nasmehnil nato pa počasi odšel iz sobe in za seboj tiho zaprl vrata.