Skrivnostna plesalka, 24. del

»Naj vaju seznanim,  če se slučajno ne poznata.« je bil ustrežljiv David. Veselo je pogledal Liv: »To je moj najboljši prijatelj še iz šolskih dni,« je pokazal na Brada »in to ženska, ki mi je ukradla srce.« je z ljubeznijo v pogledu pokazal na Liv. Vsi so obnemeli z Liv na čelu. Nejeverno ga je gledala medtem, ko se je pretvarjal, da se ni nič zgodilo in se je trudil pomagati ji da sede. Ujel je njen vprašujoči pogled in ji tiho zašepetal: »Tisto noč v diskoteki si mi ukradla srce in ni me sram povedati resnice ljudem, ki te poznajo in imajo radi. Tisto sem bil jaz in to sem tudi jaz. Potrebujem te Liv, želim si te in ljubim te.« njeno mehko dlan je ponesel k svojim ustnicam in na njo pritisnil blag poljub naklonjenosti.

Ni načrtoval, da ji bo to rekel, sploh ne, toda bil je očaran in bil je ponosen, da je lahko ob njej. Ni vedel kako naj jo predstavi in karkoli bi rekel ne bi bila čista resnica in rekel je to kar je čutil. Za trenutek se je ustrašil, da ga bo grobo zavrnila in odkorakala ven toda ne ona je samo obsedela in se s pogledom zazrla v njegovo dlan, ki je še vedno držala njeno. Ni ji bilo vseeno, to je vedel, toda tak izliv čustev je bilo vse kaj preveč in prehitro za njo. Strmela je v njune prepletene dlani in v glavi so ji odzvanjale njegove izgovorjene besede ljubezni. Vedela je, da mu ni vseeno za njo, čutila je, da si jo želi tako močno kot ona njega. Bala se je, da se ona počasi zaljublja v njega toda to, to, da ji tako na javnem mestu in med njenimi prijatelji izpove ljubezen, to je bilo preveč. Več kot je lahko prenesla.

Najraje bi vstala in odšla toda kljub močni želji in neustavljivi potrebi po begu ni uspela zbrati dovolj moči, da se premakne, kaj šele odkoraka stran. Nemočno je sedela in se z vsem svojim telesom zavedala njegove bližine. Končno je le uspela izdaviti prvo stvar, ki ji je prišla na pamet: »S temi stvarmi se ne zbija šale.«

»Vse kar sem rekel, sem resno mislil. Prosim dovoli mi, da ti to tudi pokažem in dokažem, da sem vreden tvojega zaupanja. Prosim Liv, daj mi priložnost.« je rekel iskreno in mehko, kot bi prepričeval otroka.

Z zadnjimi napori je uspela dvigniti glavo in ga pogledati v oči, v katerih je lahko prebrala iskrenost in resničnost njegovih besed. »Kaj pa, če te razočaram ali se me naveličaš?« je tiho vprašala.

»Spoznal sem, da si moja manjkajoča polovica in mislim, da se te ne bom nikdar naveličal, toda to so stvari, ki jih nihče ne more obljubiti, tudi jaz ne. To je tveganje ljubezni, ki ga moramo vsi sprejeti, tako kot sem jaz sprejel tveganje in ti razkril svoje občutke, ne da bi vedel kaj si ti misliš ali čutiš. Daj mi priložnost.« je iskreno razložil.

Globoko je vdahnila in se mu nasmehnila: »Poskusila bom.« je uspela reči.

»Ne bom te razočaral.« ji je tiho odgovoril.