Skrivnostna plesalka, 27. del

David je samo nejeverno strmel v Rona: »Mi boš pomagal?« je nekako uspel spraviti ven iz sebe, saj je bil prepričan, da je Ron jezen nanj.

»Glej, sam nisem zaljubljive narave, spoznam pa zaljubljenega tepčka, ki ga je nekaj hudo pokronal in se ne zna rešiti iz zagate. Pridi že.« mu je navrgel in sedel v svoj avto.

»Vedel sem, da mi ne boš verjel. Kako naj njo prepričam, če mi že ti ne verjameš?« se je David  žalostno sesedel v fotelj.

»Saj ti verjamem, ampak, …«

»Točno to Ron, ampak.« si je David nemočno pokril obraz z dlanmi.

»Vrniva se na začetek.« je potrpežljivo predlagal Ron. »Praviš, da Nicole ni tvoja zaročenka.« »Seveda ni. Tudi, če sva res kdaj bila zaročena je to moralo trajati kakšnih deset ur, dokler se nisem streznil. Spomnim se, da sva tisto noč veseljačila bolj kot po navadi. Pred tem sva bila mogoče na štirih, petih zmenkih. Saj veš, postavna punca, zapeljiva in nasploh primerna za kratko romanco. Ko sem se zjutraj zbudil je vsa sladka skakala okoli mene in mi kazala prečudovit diamantni prstan, s katerim naj bi jo zaročil. Niti najmanj si nisem nikdar želel poročiti z nekom kot je Nicole, zato sem se ji opravičil, če sem jo res prosil za roko in preklical zaroko. Rekel sem ji naj obdrži prstan ter jo postavil pred vrata.

Kasneje sem res plačal hotelskemu zlatarju zajeten kupček denarja za tisti diamant in pozabil, da ženska ploh obstaja. Zdaj ko smo bili v Vegasu pa se je pojavila in vsem na dolgo in široko razlagala, da je moja zaročenka. A še predno so te govorice prišle do mene sta se Liv in Nicole srečali, še huje novinarka je za kratko reportažo  z otvoritve kluba posnela kratek intervju z obema in je pred kamero v živo omenila, da je Nicole moja zaročenka. Le ta pa se je veselo smejala in kazala diamant na svojem prstu. Liv mi ni dovolila, da bi ji kar koli razložil.« Tiho je zaječal od srčne bolečine in nemoči spremeniti kar koli.

Tudi Ron je nemočno obsedel in z žalostjo strmel predse. »Več glav več ve.« je naposled rekel in zavrtel Bradovo telefonsko številko.

»Bi mi prosim odprla vrata?« se je Ron trudil biti prijateljski kot po navadi.«Liv, prosim odpri. Sam sem. Vedno sem ti stal ob strani, vedno si mi zaupala. Kaj se je tokrat spremenilo?« se ni in ni hotel odmakniti z vhodnih vrat. Vedel je da je njegova sestrična doma, vedel je, da ga sliši. »Liv odpri že! Ves bom moker od tega presnetega dežja, še prehladil se bom.« je rekel nato pa kihnil. Slišal je škrtanje ključa v ključavnici in vrata so se odprla. Ko je vstopil in stresel dež s svoje jakne, je le še videl Liv, ki je odhajala proti kuhinji. »Hej ljubica, kje si? Nisem te videl že nekaj dni. Pogrešal sem te.« je poskusil s svojim vedrim šarmom vplivati na sestrično, ki je že nekaj dni imela pokvarjen telefon in ni hodila ven iz hiše.