Skrivnostna plesalka, 28. del

»Pripravljam kosilo.« je naposled rekla in mu pokazala stol za kuhinjsko mizo na katero je postavila skodelico čaja, »da se mi res ne prehladiš.«

Hvaležno je odpil požirek čaja in se zagledal v na videz mirno sestrično. »Glej Liv, slišal sem kaj je bilo in mislim, da bi morala dovoliti Davidu, da ti pove resnico.«

»Glej Ron, me ne zanima!«  je bila hladna.

»Pa bi te moralo, verjemi mi.« se ni pustil prestrašiti.

»Pa me ne!« pogledala ga je ledeno, »konec debate!« in se obrnila nazaj k štedilniku na katerem je vrela voda za makarone in se počasi kuhala omaka.

»Liv, poslušaj,« je poskusil Ron, a ga je grobo prekinila, »če mi misliš utrujat z Davidom se lahko takoj pobereš. Njegovo ime se več tukaj ne bo omenjalo. Vsakič sem se pobrala tudi zdaj se bom. Bilo je lepo dokler je trajalo. Konec je. Jasno?«

»Jasno.« je nemočno odgovoril Ron.

Liv je odprla poštarju in prevzela pošto in šopek rož. Saj ni bil revež čisto nič kriv za njeno neuspelo zvezo in ves bes, ki ga je čutila do Davida. Že četrti dan ji je redno prinašal nekaj pisem in šopek rož, ki ji je pošiljal David. Ne da bi odprla katero od pisem na katerih je spoznala Davidovo pisavo, jih je skupaj z rožami zabrisala v kanto poleg dovoza. Ni je zanimalo kaj ji hoče David povedati, tudi ji ni bilo mar kaj si mislijo sosedje, ko meče stran prelepe šopke rož in neodprto pošto. Dovolj je imela vsega. Vrnila se je v svojo sobo in vzela  majhen kovček ter vanj spravila nekaj kosov garderobe in par kozmetičnih drobnarij, dodala je še dve knjigi, ki si jih je želela že nekaj časa prebrati. Poklicala je taxi in izginila za nekaj dni ne da bi komurkoli povedala kam gre.