Skrivnostna plesalka, 30. del

Priletela je s pozno popoldanskim letom, na letalu ji je pod roke prišel včerajšnji časopis, ki je po nekakšnem čudežu ostal na njeni mizici. Iz dolgočasja in majhne želje, da izve kaj se dogaja, ga je vseeno začela listati. Njen izlet je bil dokaj uspešen. Res je videla veliko stvari in naredila ogromno fotografij. Spoznala je nekaj čudovitih ljudi, a na Davida ni mogla pozabiti. No, večino dneva se je nekako prisilila, da ni mislila nanj, zvečer pa se ni in ni mogla iztrgati osamljenosti in spominom. Brezciljno je listala časopis in se trudila prebrati vsaj naslove, ko jo je močno stisnilo pri srcu. Počasi je prebrala grozljivi naslov nad sliko dveh sila podobnih črnolascev z boleče znanim pogledom. Vedela je, da ima David mlajšega brata Mortona na katerega je bil precej navezan. Prebrala je članek pod njuno sliko v katerem je novinar grobo opisal nesrečo v kateri se je Morton hudo poškodoval.

Ne glede na vse ji je bilo sila hudo in upala je, da bo okreval in da nesreča ne bo pustila posledic. Vsa žalostna in potresena zaradi nesreče se je odpeljala k Ronu. Zdaj je vedela, da Davida ne bo tam, logično je bilo, da je odletel domov in da bdi ob bratu. Ronovega avta ni bilo na privozu, zato je naročila taksistu naj jo počaka, da se prepriča da ga res ni doma. Vrata ji je odprla Ronova hišna pomočnica in ji povedala, da je Ron odpotoval z Davidom. Odpravila se je domov. Ko je odprla svoja vrata  je v njo butnil vonj neštetih cvetlic.

Previdno je vstopila in prižgala luč. Cela dnevna soba je bila polna šopkov. Na mizici je stal zajeten kup pisem povezanih s svetlomodro pentljo poleg pa je stal paketek in na njem sporočilce, poleg pa ključ od njene hiše, ki ga je podarila Davidu. Po pisavi je vedela, da je to vse od Davida.  Odložila je kovček in se nemočno sesedla v fotelj. Najraje bi vse takoj odnesla v kontejner, a ni imela moči, ni imela volje. Samo sedela je in sedela ter strmela v pisma. Počasi je vstala in si skuhala kavo. Vrnila se je z veliko šalico kave in sedla nazaj v fotelj. Nekaj časa je še strmela v pisma nato pa jih je začela odpirati. Enega za drugim jih je prebrala.

Ko je odložila zadnjega so ji po licu stekle debele solze. Ko se je malo umirila je pobrala lično darilno škatlico in sporočilo, ki je stalo poleg. Počasi je odprla sporočilce in se zagledala v preproste besede: »Ljubim te Liv!« S tresočimi prsti je odprla škatlo in noter našla še eno sporočilo. Previdno ga je odprla in se zastrmela v črke, ki so ji poplesavale pred očmi. Med solzami, ki so se ji ponovno ulile je razbrala, da ji je napisal: »Poroči se z mano. Ljubim te. Večno tvoj David.« ko je umirila reko solza in tresljaje roke je iz škatle vzela škatlico.

Dolgo je strmela v njo ne da bi se je upala odpreti. Na koncu je le počasi dvignila pokrov in pod njim na svetlomodrem žametu zagledala prečudovit prstan z diamanti porazdeljenimi  v obliki srčka.

»Pojdi domov za nekaj ur. Moraš se naspati.« je Ron položil prijatelju roko na ramo. »Še zbolel boš.« ni več skrival svoje zaskrbljenosti.