Skrivnostna plesalka, 32. del

Spet se je z naporom nasmehnil in ji stisnil prste, ki so še vedno božali njegovo roko: »Od kar sem tukaj govori samo o tebi, mislil je, da ga ne slišim, pa sem ga.« malo je pomolčal in nato nadaljeval, »moral sem spoznati žensko, ki je uspela pripraviti Davida, da se noro zaljubi v njo. Veš, več mu pomeniš kot njegovo življenje in če ti zdaj ne bi prišla sem, bi moral jaz pod nujno okrevati in te poiskati sam.«

»Ga je bilo tako težko poslušati?« se je poskusila pošaliti.

Morton je imel dober smisel za humor, zato se je zasmejal: »Nekaj takega.«

Nekaj časa sta se samo gledala in Morton je počasi zaprl oči: »Malo bom zaspal, obljubi, da boš tukaj, ko se zbudim.«

»Obljubim, da bom tukaj, ko se zbudiš.« mu je rekla nežno in ga pobožala po laseh.

»Hvala.« je zaslišala zlomljen glas za svojim hrbtom.

Ni vedela, ne ona in ne Morton, da se je David zbudil in ju opazoval in poslušal. Ni vedel kaj naj si misli in kako naj ravna. Za razliko od Mortona on ni opazil prstana na njeni roki in je bil toliko bolj na trnih. Mu je oprostila, je sploh prebrala pisma, je odprla škatlo ali je tu samo zaradi Mortona, konec koncev je bila res sočutna oseba? Negotovo je vstal in stopil korak bliže k njej. Tudi ona je spustila Mortonovo dlan in vstala. Za drobec neskončnosti sta si gledala iz oči v oči. Videla je njegovo bolečino in nemoč, njegov obup in neizpolnjeno ljubezen. Opazil je nemir in strah v njeni duši.

Nato se je bežno nasmehnila in v očeh ji je zažarela ljubezen, tiho je dahnila: »Moj odgovor je da. Tudi jaz ljubim tebe.« Počasi je dvignila svojo dlan in mu pokazala prstan. V hipu je bil ob njej. Nežno jo je privil v svoj objem in se lahkotno dotaknil njenih ustnic. Vso svojo ljubezen do nje je zlil v nežen poljub, nemo obljubo srečne prihodnosti.