Srčna hekerka 20. del

Parkiral je pred Johnovo trgovino in pohitel, da ji pomaga iz avta. Sprejela je pomoč. S hitrim gibom si je povlekla črno, oprijeto krilo navzdol. Kljub gesti, je krilo obstalo na svojem mestu, tik nad koleni. Pogladila si je tudi temno rdečo srajco in si namestila torbico. Nato ga je prijela za roko. Skupaj sta prečkala cesto. V čevljih z visoko peto je korakala samozavestno. Občudujoče jo je skrivaj opazoval. To je bila prava Alison. Samozavestna, elegantna in mestna. Predvideval je, da za službo lase nosi spete v figo ali tesno zavezan čop. Zdaj jih je pustila, da prosto padajo po njenem hrbtu. S tem je razbila eleganco in obdržala mlajši videz. Nor je bil, da je pomislil, da bi bila pripravljena živeti v majhnem, zakotnem mestecu. Nič ji ni mogel ponuditi, kot sebe. Je bil on pripravljen pustiti mirno življenje in se vrniti v Seattle? Ne. Tudi zaradi nje ne, saj je že živel tam in vedel je, da bi ga mesto in služba spremenila. Če ji je všeč zdaj, tak kot je, bi se lahko zgodilo, da bi tistega Erica, ki mu je pred leti ubežal, sovražila. Tudi tega ni vedel ali ji je res všeč ali je samo izkoristila priložnost. To, da je izbrala njega, ni bilo zadosti, če pa je vedel, kaj vse on pomeni za njeno varnost. Pač vzela je kaj ji je ponudil. Zabava se. Njega ima za varnost in za preganjanje dolgčasa. Zatrl je kletvico in jo z narejenim nasmeškom popeljal v notranjost lokala. Preden je zagledala Dee in ostale, jih je že on opazil in jo usmeril v njihovo smer. Veselo so se pozdravili. Ni mu ušlo, da se je ves čas držala njega. Nekajkrat je pogledala po lokalu iz čiste radovednosti in nato vso svojo pozornost namenila družbi in predvsem njemu. Moški ego mu je prigovarjal, da je to dokaz, da ji je všeč. Nihče se ne bi mogel tako pretvarjati ali se prisiliti v igro. Pozabil je na skrbi in se prepustil sproščenemu druženju. Še zlasti zato, ker je z besedami, da so vsi njeni plesi rezervirani za njega, zavrnila lokalnega lepotca in še nekaj drugih pogumnih fantov, ki so jo povabili na ples. Zdelo se mu je, da jo skoraj vsi moški pri Monroju požirajo z očmi, njemu pa namenjajo zavistne poglede. Malo po enajsti uri ga je s pogledom vprašala, če gresta in ko ji je pokimal ju je opravičila pri ostalih. Držeč ga za roko je stopala pred njim. Ni se menila za moške poglede. Jih je sploh opazila?
»Lahko bi me opozoril! Mar bi oblekla kavbojke in pulover. Mogoče bi malo manj strmeli vame.« mu je šepetaje zabrusila, ko sta bila zunaj.
Moral se je zasmejati. »Če nisi opazila, so bila vsa dekleta oblečena v krila in oblekice. Čisto primerno si se oblekla. To, da so strmeli vate, ni povezano s tvojimi oblačili. Tudi, če bi oblekla vrečo za smeti, bi strmeli vate. Lepa si, Alison.«
»Hvala.« je tiho šepnila in mu dovolila, da ji je pomagal sesti.
Ukradel ji je majhen poljub in se nato zagledal v njo. »Lepa si. Drugačna od drugih, zaradi svoje naravne miline. Ljubim te.« Ni počakal, da predela vse njegove besede. Ni si upal. Saj ji ni hotel povedati teh besed. Izletele so iz njegovih ust. Hotel ji je ponovno razložiti, zakaj se drugi tako zanimajo za njo. Sedel je in se pripel. Speljal je, brez da bi jo pogledal.
»Ne ljubiš me, Eric. To je le trenutno čustvo. Kmalu se me boš naveličal in takrat boš vedel, da to med nama ni ljubezen. Nov obraz v mestu sem, prekinila sem tvojo rutino. Pusti času čas, videl boš, da sva imela prekrasno avanturo.« je tiho razložila. Že ji je hotel odgovoriti, a je nadaljevala:  »Zdaj pa mi povej kaj o Rolandu.« Ne bo se prepričeval z njo. Svoja čustva ji ne bo več omenjal. Če bolje premisli, so njene besede čisto smiselne. Zakaj bi zavajal oba, saj ni čisto in trdno prepričan, da to kar čuti do nje, je prava ljubezen. Povprašala ga je o Rolandu in ga tako rešila mučnega pogovora o čustvih. Hitro se je oprijel tega izhoda in ji na dolgo in široko začel pripovedovati o svojem prijatelju še iz otroških dni.