Eric je počasi speljal. Ni še zavil na glavno cesto, ko je pozvonil njen mobilni telefon. Take melodije še ni slišal, po navadi je imela isto, lepo melodijo zvonjenja za vse osebe.
»Moj brat.« je tiho rekla še predno je izvlekla telefon iz žepa.
»Prosim?« je bila kratka. Nato se je nasmehnila in v naslednjem trenutku ji je obraz okamnel. Poslušala je in na koncu le tiho šepnila: »Pridem. Takoj se bom odpravila na pot. Ne skrbi zame. Dobro bom.« odložila je telefon in obsedela v tišini.
Eric je parkiral pred policijsko postajo, poleg njenega avta.
Alison ga je žalostno pogledala. »Richard je bil. Oče je bolan. V Torontu je, v bolnišnici. V kritičnem stanju je. Ne glede na vse, moram tja.«
»Žal mi je. Kako ti lahko pomagam?« jo je stisnil v svoj objem in počasi božal po laseh.
»Najprej pojdiva domov. Ne skrbi, lahko bom odpeljala svoj avto. Nato bom preverila letalske povezave.« je šepnila in se odrinila od njega. Zdaj je bila hladna in trezno razmišljujoča ženska. Skrila je svoje občutke, saj drugače ne bi zmogla.
Razumel jo je in občudoval hkrati. Samo pokimal ji je in počakal, da spelje s parkirišča, nato ji je sledil domov. Parkirala sta pred njeno hišo. In istočasno izstopila.
»Si pomislila, da bi lahko bila past?« je tiho vprašal Eric, ko sta vstopala v hišo.
»Sem. A ni. Z bratom sva še iz mladostnih dni ohranila navado pri pozdravu. Če bi bila v težavah ali bi bilo kaj narobe, bi me poklical po imenu, tako pa me je pozdravil z ljubkovalnico.« je resno odvrnila in takoj sedla za računalnik. »Boš lahko skrbel za Ruth?« je vprašala.
»Seveda. Nikar se ne obremenjuj še s tem. Povej, kako naj ti pomagam.« je mirno stal poleg nje in strmel na ekran. Odprla je spletno stran najbližjega letališča in oba hkrati sta pogledala na uro.
»Ta, prvi let, bi ti moralo uspeti ujeti. Vseeno boš morala pohiteti. Jaz ti grem pripraviti torbo z najnujnejšimi stvarmi.« je čez ramo zaklical Eric in že premišljeval kaj naj ji spakira.
»Kupila sem si vozovnico. Hvala za vse.« je rekla, ko je vstopila v spalnico.
Eric je še zaprl zadrgo na njeni športni torbi in se ji spodbudno nasmehnil. »Mislim, da nisem ničesar pozabil. Nekaj oblek, spodnje perilo, toaletna torbica.«
Stopila je v njegov objem in se za trenutek naslonila nanj. Poljubil jo je vrh glave in močno objel. »Peljal te bom. Pohiteti bo treba.« je šepnil in jo spustil.
»Vesela bom, če me lahko pelješ. Saj ti to ne bo problem?« je vprašala in urno prebrskala še svojo torbico.
»Saj ni tako hudo. Slaba ura vožnje v eno smer. Imaš dovolj denarja?« je vprašal in pregledoval svojo denarnico.
»Imam. Ne skrbi. Še enkrat hvala.« se mu je zahvalila. Skočila je še v kopalnico. Eric in Ruth sta bila že zunaj in jo čakala s prižganim avtom. Zaklenila je in se usedla na sovoznikov sedež. Ključe je spustila na pripravno poličko v avtu.
»Pokličem te takoj, ko bom pristala.« je obljubila, ga močno poljubila in odhitela na letalo. Prišla sta v zadnjih minutah, zato se nista mogla zadrževati s pozdravljanjem.
Eric je počakal, da je letalo vzletelo. Spomnil se je, da je pustil Ruth v avtu in je odhitel k njej. Najprej jo bo sprehodil in ji ponudil nekaj vode nato se bosta odpravila domov. Počutil se je osamljeno in prazno. Še odšla ni dobro, že jo je pogrešal.
Alison je sedela in zrla v prazno. Očeta je imela rada in do sedaj je bil najbolj zdrav član njene družine. Skrbelo jo je zanj. Veliko ji je pomenilo, da jo je Eric pripeljal na letališče. Še sama ni vedela zakaj, a pomenilo ji je. Spoznala je, da je lepo, če na svetu nisi sam in nisi odvisen samo od sebe. Richard in njegova žena Drew sta bila že v Kanadi. Nekaj dni sta preživela pri starših na obisku in ravno, ko sta se pripravljala na odhod se je oče zgrudil. Najprej je niso nameravali obvestiti, a so se na koncu premislil. Zdravniki niso znali povedati kako bo z očetom in na njej je bilo, da se odloči ali bo prišla ali ne. Brat je sicer vztrajal naj ne hodi, a tega ni mogla storiti. Z družino si je bila blizu. Do sedaj je nihče ni iskal. Če bi, bi vedela. Imela je programe in opozorili bi jo, če bi kdo hotel kar koli zvedeti o njej. Poleg tega je zelo spretno zakrila svoje sledi. Tudi, če so uspeli odkriti od kje so vdrli v njihov program, so dobili naslov vladne organizacije. Nihče pri zdravi pameti ne bi poskušal vdirati v vladne programe. V resnici se ni počutila zares ogrožene. Potrebovala je spremembo in čas za študij. Vse je sprejela kot novo priložnost. Povrh vsega, je spoznala Erica, ki ji je pošteno zamajal tla pod nogami in iz nje izvabil plat, ki je še ni poznala. Bratu je poslala sms z uro prihoda in mu sporočila, da si bo vzela taksi do bolnišnice. K sreči je bil let relativno kratek in ni imela preveč časa za premišljevanje in tuhtanje.
