Alison se je stuširala in nekaj malega pojedla, nato pa padla v posteljo. Ni ji bilo do spanja. Pogrešala je Erica. Pogrešala je njegov tolažilni objem. Poklicala ga je. Na dolgo in široko sta se pogovarjala o njenem očetu, nato ji je prenesel še vse najboljše želje svojih staršev in prijateljev. Povedal o vseh čenčah in dogajanjih v mestu.
»Eric, pogrešam te. Nikoli si nisem mislila, da bom kateremu koli moškemu rekla, da ga pogrešam, a tebe res pogrešam.« je dahnila po tistem, ko sta se že poslovila, a ne en ne drug ni prekinil zveze.
»Tudi jaz pogrešam tebe, ljubica. In zdaj, ko si daleč stran vem, da te ljubim. Vem kaj res čutim do tebe. Nikar mi ne ugovarjaj.« ji je ljubeče odvrnil.
»Mislim, da tudi jaz ljubim tebe.« je šepnila nazaj in prekinila povezavo. Ni se mogla pogovarjati o svojih čustvih. Ni vedela kaj sploh so, njena prava čustva. Udobno se je namestila na blazine. Mislila je, da ne bo mogla zaspati, a jo je zelo hitro zmanjkalo. Spala je mirno in spokojno. Zbudila se je, ko je zunaj sonce že močno grelo. Vstala je in poiskala svoj telefon, da se prepriča, koliko je ura. Kar zdrznila se je, ko je ugotovila, da je že pol desetih. Urno se je oblekla in stopila ven iz svoje sobe. Hiša je bila tiha. Zaduhala je ne pogrešljiv vonj kave. Sledila je vonju in našla Drew v kuhinji.
»Dobro jutro. Ravno prav, skuhala sem kavo in če ne bi sama vstala, bi te šla budit. Mama in Richard sta v bolnišnici. Oče se je zbudil. Stanje se mu je močno in presenetljivo popravilo. Trenutno ima preiskave, zato imava čas tudi za zajtrk.« jo je svakinja veselo pozdravila.
»To so res lepe novice. Hvala za kavo. Spala sem kot dojenček, da imam kar malo slabo vest.« se ji je nasmehnila Alison in sprejela skodelico kave.
»Nikar ne imej slabe vesti, potrebovala si spanec.« ji je odvrnila.
Skupaj sta sedli na teraso in uživali v pogledu na bližnji park. Srkali sta kavo in se sproščeno pomenkovali. Alison je imela svakinjo zelo rada in se je z njo odlično razumela, mogoče še bolje kot z bratom. Tudi Drew je oboževala Alison.
Alison se je radostna nasmehnila očetu in urno stopila v njegov okorni objem. Sedla je na rob postelje in začela božati njegovo roko. Čeprav je bil bled in je deloval izmučeno, se ji je oče nasmehnil in šepnil, da je vesel, da je prišla. Mama je sedela na bližnjem stolu. Drew je cmoknila tasta na obraz in sedla na drugi stol.
»Kako si, punčka? Kaj slišim, da si zaljubljena?« je šepnil oče.
Alison se je zasmejala. »Mar imajo tukaj tudi stene ušesa ali je le Richard z leti postal še večja goflja?« Opazila je, da je še nekdo vstopil v sobo. Predvidevala je, da je Richard.
»Lepo bi bilo, če bi mi povedala kaj o tem tvojem načelniku.« se je zabaval oče.
»Ni moj načelnik.« se je naredila hudo. Nato se je nasmehnila in nadaljevala: »Umaknila sem se v Fort Peck in tam spoznala čudovitega moškega, Erica Johnsona, ki je res načelnik policijske postaje. Saj veš, da jaz nisem za resne zveze. Tudi on ni. Pač trenutno sva skupaj. Ujela sva se, a nekega dne bom morala naprej. Ne vem, če je med nama res ljubezen. Pač nekaj mi pomeni, nekaj, kar mi še nihče nikoli ni pomenil. Mislim, da bi vama z mamo bil všeč.« je skomignila z rameni.
»Mislil sem, da sva te bolje vzgojila. Celo življenje te obkroža ljubezen, a ti venomer bežiš od nje. Zakaj si nočeš priznati čustev?« je tiho, a odločno povedal oče.
»Ne bežim od ljubezni. Do sedaj nisem našla moškega, ki bi ga ljubila. Mogoče je to med nama z Ericom res ljubezen, mogoče pa ni. Res, še nikoli do nobenega moškega nisem tako čutila. Ne vem, kakšna mora biti ljubezen, da lahko rečem, ja zdaj sem pa res zaljubljena. Imam kup načrtov in ne vem, če imam čas za ljubezen. Zdaj še ne. Kasneje mogoče.« se je začela Alison zagovarjati.
»Oh, otrok. Samo pazi, da ti nekega dne ne bo žal. Ljubezen pride, ko jo najmanj pričakuješ. Pazi, lahko jo izgubiš in lahko se ti zgodi, da je ne boš več našla in ne boš dobila priložnosti, da popraviš napako. Sprejmi ljubezen in prilagodi svoje načrte. Še vedno si uspela izpeljati vse svoje načrte in tudi v prihodnje ti bo uspelo. Res, da se boš morala prilagajati, a zato boš imela moža, ki ti bo pomagal.« ji je svetoval oče. Mama in Drew sta kimali, saj sta se strinjali z njegovimi besedami.
»Mož? Oče, prosim te, saj ne veš kaj govoriš. Eric še nikoli ni imel resne zveze. Še na misel mu ne pride, da bi se ustalil. Hočeš, da mu podarim srce, čeprav vem, da mi ga lahko zlomi.« se je nejeverno zravnala in močneje stisnila njegovo dlan.
»Ne moreš govoriti v mojem imenu. Že pred časom sem ti priznal, da te ljubim. Imel sem čas in premislil. Vem kaj si želim. Vem koga si želim. Če ti je všeč ali ne, želim si tebe. Samo tebe in za vedno samo tebe. S teboj se bom poročil, slej ali prej.« je tiho rekel Eric za njenim hrbtom.
Poskočila je in ga presenečeno pogledala.
»Sinoči me je Richard poklical. Dolgo sva se pogovarjala, ko si ti že zaspala. Dobil sem njegov blagoslov, tako kot blagoslov tvojega očeta, čeprav me še ni spoznal.« je nadaljeval. Stopil je še korak naprej in ponudil nasmejanemu bolniku svojo dlan. Rokoval se je še z Drew in mamo. Nato se je zazrl v Alison. Počasi se je umirila od presenečenja. Dvignil jo je v svoj objem in jo počasi poljubi. »Ljubim te. Ti ljubiš mene. Samo to šteje.« je šepnil.
Alison so drobne solze stekle po obrazu. Eric jih je s prstom nežno obrisal. Še močneje jo je privil na svoje prsi. »Imam prstan zate, a dobila ga boš, ko boš pripravljena. Za zdaj greva lahko počasi naprej, če se boš le zavedala, kako se bo vse končalo. Ne bom ti dovolil, da me odrineš iz svojega življenja.«
»Prav si imela, res nama je tvoj načelnik všeč.« se je zahihitala mama in zavezniško pogledala sina. Vedela je, da je Richard šel na letališče po Erica. Prav tako je slišala vse, kar je Richard izvlekel iz Alison in Erica. Svojo dlan je položila na snahino. Vesela je bila, da sta njena otroka našla ljubezen.
