Srčna hekerka 7. del

»Imava malo zdravega ženskega opravljanja ob kavici.« se mu je nasmehnila Alison. »Bi se nama pridružil?« ga je še vljudno povabila.
Presenečeno je dvignil obrv nad njeno iskrenostjo in se nasmehnil. »Rade volje, a moram nazaj na postajo. Ustavil sem se samo toliko, da v pekarni poberem pekovske dobrote za malico. Danes sem jaz zadolžen za to. Jack mi je povedal, da sta tukaj in sem vaju prišel samo pozdraviti.« je odvrnil samozavestno in se s pogledom polnim strasti sprehodil po Alison. Nato jima je še rekel, naj uživata v kavi in se odpravil.
»Uf, tole je bilo pa vroče. Očitno si mu več kot samo všeč. Prisegla bi, da te je v mislih slekel.« je šepnila Dee in se z roko popahljala, da podkrepi svoje besede.
»Iz trenutka v trenutek mi je bolj všeč.« je zadovoljno dahnila Alison in se udobno naslonila nazaj v svoj stol in z nasmehom na ustnicah poškilila v smejočo se Dee. »Veš kaj? Zabavajva se. Zato vaju s Tomom v petek vabim k sebi, v Bensonovo kočo, na večerjo. Ko ga boš videla mu omeni. Tako bosta dobila priložnost za prvi zmenek. Ali ti ob sedmih ustreza?«
»Zakaj se mi dozdeva, da boš povabila tudi postavnega načelnika Johnsona?« se je zahihitala Dee.
»Ne vem, zakaj se ti dozdeva, a čisto pravilno se ti dozdeva.« ji je vrnila s smehom Alison.
»Z veseljem pridem. Takoj, ko bom videla Toma mu bom omenila tvoje povabilo in ga prepričala, da mora z menoj.« je odločno odvrnila Dee in do konca spila svojo kavo. Tudi Alison je odložila prazno  skodelico in pomahala simpatičnemu natakarju za račun.

Dee in Alison sta se objeli in poslovili pred Jackovo trgovino. Zadovoljna z dopoldnevom, se je Alison ob dobri glasbi odpeljala domov. Najprej je zložila sadje v leseno skledo, ki jo je našla v omarici in pospravila kruh v leseni zabojček za kruh. Prižgala je svoj računalnik in vzela telefon.
»Eric Johnson.« se je Eric oglasil na telefon.
»Pozdravljen, lokalni zapeljivec. Večerja bo ob šestih. Upam, da imaš rad lazanjo.« je milo rekla Alison v slušalko.
»Sliši se čudovito. Vse imam rad. Le kaj ti je Dee povedala, da me imaš za lokalnega zapeljivca?« ji je vrnil z nasmeškom.
»Razen očitnega?« je rekla na videz nejeverno. Zabavala se je ob pogovoru z njim. Sprehodila se je do štedilnika in ga izklopila. Voda za čaj je zavrela. Spotoma je odvila vrečko svojega najljubšega zelenega čaja.
»Kaj pa naj bi bilo tako očitno? Saj sem rekel, da jim bom dal vedeti, da si mi všeč.« se je skušal zagovarjati. Pomislil je, kako prijeten glas ima. Priznal si je, da je vse na njej prijetno in še več kot samo prijetno.
»Samo vešč zapeljivec bi sredi belega dne in sredi množice sovaščanov s pogledom slačil žensko in se pri tem še tako samozavestno režal. Drugače pa sem slišala, da nisi za trajna razmerja. Bojda zdržiš samo nekaj mesecev, potem pa te ljubica začne dolgočasiti.« je izzivala.
»Tudi tvoj pogled in očarani izraz na obrazu ni bil ravno nedolžen. Še dobro, da boš tukaj samo nekaj mesecev. Ravno prav za moj sloves.« ji je vrnil z enako mero.
»Ravno zato danes začnem plačevati svoj dolg. Vidiva se ob šestih. In prinesi kakšno steklenico piva.« je dodala.
»Ni problema, saj sem polnoleten in lahko kupim alkohol pri Jacku.« se je zarežal.
»Tudi jaz jih imam šestindvajset, če te to skrbi in lahko popijem eno pivo.« mu je vrnila.
»O, a da jih imaš? Potem pa prav, lahko boš spila svoje pivo. In nikar ne skrbi ne bom povedal, da je zate, tako si Jack ne bo ustvaril slabega mnenja o nečakinjini novi prijateljici.«  se je zabaval Eric.
»Vidim, da tudi ti hitro razmišljaš. Ja, Dee mi je všeč. In mimogrede, v petek ob sedmih sem povabila Toma in Dee na večerjo, tudi ti si povabljen.« mu je razkrila načrte.
»Dvojni zmenek pri tebi. Res si hitra in ustrežljiva.«
»Seveda sem. Znam biti dobra prijateljica in Tom potrebuje malo spodbude, očitno sta si s Dee všeč. Glej, da boš prijazen.« mu je zabrusila.
»Jaz sem poosebljena prijaznost.« se je naredil užaljenega.
»Potem pa prav. Se vidiva kasneje. Adijo.« je rekla in prekinila zvezo.
»Ja, adijo.« je rekel Eric v tišino na drugi strani zveze medtem, ko je odložil slušalko nazaj na bazo. Zadovoljno se je naslonil nazaj in zamrmral, lokalni zapeljivec, nato se je glasno zakrohotal in spil še zadnji požirek svoje kave. Slišal je vrvež v sprejemni pisarni in predvideval, da sta se njegova policista vrnila z redne kontrole prometa. Lahko bi odigrali partijo ali dve pokra in tako zaključili delovni dan dopoldanske izmene.