Srčna hekerka 8. del

S šestorčkom piva v roki je Eric potrkal na Alisonina vrata.
»Kar vstopi.« mu je zavpila in iz pečice izvlekla pekač.
Vstopil je in s prosto roko pobožal Ruth po glavi. »Prijetno diši. Res sem lačen. Od malice še nič nisem jedel. Proti koncu moje izmene se je zgodila nesreča. Robertson se ga je spet napil in s traktorjem zapeljal v potok. Zdravnik ga je obdržal na bolnišničnem oddelku zdravstvenega doma na opazovanju ter do streznitve. Gasilci so pomagali, da smo traktor odvlekli na njegovo kmetijo. Pred dobre pol ure sem šele prišel domov.« ji je iz sebi neznanega razloga začel razlagati svoj dan. Le kaj mu je bilo? Še staršem in sestram ni nikoli razlagal kaj se je dogajalo v službi, četudi so ga vprašali. Ob pogledu na njo in ob domačnosti vzdušja je kar začel blebetati. Najbrž je bilo krivo tudi to, da je obstala in ga z zanimanjem poslušala. Pivo je odložil na pult in vzel dva ter ju pustil na pultu, ostale je čisto domače pospravil v njen hladilnik.
»Veseli me, da se je vse koliko toliko dobro končalo. Še dobro, da si lačen, ker sem spekla cel pekač. Ti kar sedi.« se mu je nasmehnila.
S pivom v vsaki roki je stopil do lepo pogrnjene mize za dva in sedel. Na enem koncu je stal njen prenosni računalnik. Poleg je stalo nekaj knjig in odprt zvezek s svinčnikom na sredini. Očitno je nekaj časa posvetila študiju. Toda, ker je bila miza dolga, si je lahko brez problemov polovico vzela za študijski kotiček. Na drugo polovico je pogrnila svetlo oranžen prt in postavila krožnike ter pribor in kozarca. Obe polovici je razdelila z veliko vazo polno rož. Domiselno in prijetno za oko. Radovedno jo je opazoval. Spretno se je smukala po kuhinji.
»Danes sem nekaj ur posvetila fiziki. Ni in ni mi hotelo steči, zato sem se posvetila kuhanju. Za začetek imava kremno zelenjavno juho s popečenimi kruhki. Za posladek sem pripravila tiramisu.« je kramljala z njim, ko je na mizo postavila globoko skledo juhe.
»Hvala.« je rekel resno.
Z zanimanjem ga je pogledala in elegantno sedla nasproti njega.
»Hvaležen sem, ker me boš nahranila. Zahvaljujem se, ker sem lahko v tvoji družbi. Danes sem imel naporno popoldne in nisem razpoložen za samoto svojega doma. Hvala za domačnost. Že dolgo nisem bil tako sproščen. V resnici sva si tujca, a ob tebi se počutim prav dobro.« je moral priznati. Spet je presenetil sam sebe. Kam je izginil lokalni zapeljivec, lomilec ženskih src in samozadosten moški?
»Malenkost. Rada kuham in kuhanje za enega ni toliko zabavno. Lepo je vedeti, da si človeški.«  se mu je prijazno nasmehnila in si še sama postregla z juho.
»Rade volje ti bom ustregel in pojedel vse kar boš pripravila. Glede na juho, ki jo nimam ravno v čislih, dobro kuhaš. Res je okusna.«
»Zastonj se prilizuješ. Vedno si povabljen na večerjo ali da si postrežeš s čim iz mojega hladilnika.«
»Torej je tole med nama resno?« se je zasmejal.
»Seveda. Kar nekaj prič imava, ki bi potrdili, da se med nama nekaj plete in tudi, če ne bi igrala te igrice, dvomim, da ne bi hodil k meni preverjat kako mi gre.«
»Torej ti je zapeljivi načelnik všeč?« se je zabaval naprej.
»Če je pa tako zapeljiv, le kako mi ne bi bil?« se je zasmejala in vstala. Odnesla je skledo z juho ter globoka krožnika in prinesla pekač z lazanjo.
»Igrice in dogovori gor ali dol. Res si mi všeč. Posebna si in rad bi te spoznal.« je rekel resno in si postregel z lazanjo.
»Tudi ti nisi napačen. Mislim, da imava veliko časa v katerem se lahko spoznava.« se je tudi sama zresnila.
Jedla sta v prijetni tišini. Nalil jima je pivo v kozarca. Pojedel je še zadnji grižljaj in odpil skoraj poln kozarec piva. Tudi ona je pojedla in skupaj sta pospravila mizo. Dokler je pospravila hrano je on opral krožnike.
»Saj ti ni treba pomivati, a vseeno, hvala.« je rekla, ko je stopila poleg njega in začela brisati krožnike.
»No, mogoče pa imam še nekaj za bregom in si utiram teren. Poleg vsega mi ni težko. Pozabljaš, da živim sam in sam moram skrbeti za red in čistočo.« ji je odvrnil z nasmeškom in se obrnil k njej. Podala mu je krpo, da si obriše roki.
»Pridi. Sediva, da slišim, kaj imaš za bregom.« je rekla in z mize vzela svoje pivo in kozarec. Posnemal jo je. Sedla sta. Ona na kavč in on v fotelj. Iz računalnika je prihajala prijetna glasba. Nekaj trenutkov sta se nemo opazovala.