Sreča v drugo 15. del

»Res ni nič takega o čemur bi imela kaj povedati. Preprosto malo sem preletela po svojem življenju,« mu je tiho razložila.

»Veš, da te poznam. Tvoj prijatelj sem. Lažje ti bo, če boš povedala na glas,« se ni pustil tako zlahka odgnati. Sploh ne sedaj, ko je mirno prenašala njegov objem. Nevede je glavo naslonila na njegovo ramo. Take priložnosti kmalu ne bo več dobil.

»Že nekaj časa čutim, da mi nekaj manjka v vsej tej moji uspešni zgodbi. Vse sem imela, a mi je vseeno nekaj kalilo popolno srečo. V vsej slavi, se mi zdi, da sem izgubila sebe. Tukaj sem se spet našla. Nesreča je veliko tega spremenila. Ne vem kaj me čaka jutri in kar je najbolj begajoče, v resnici me ne skrbi za prihodnost. Sproti se bom prilagajala. Samo vseeno obstaja nekakšen grenak priokus, da ne vem kako naj zaživim naprej,« je čez nekaj trenutkov priznala. To mu je lahko priznala. To mu je bilo varno priznati. Nič takega ne more narediti, da bi jo pripravil, da mu prizna svoja čustva do njega. Njeni možgani niso utrpeli poškodb in za zdaj še ni nora. »Nisem ti se zahvalila, da si me pripeljal sem. Resnično mi je všeč tukaj. Lepo posestvo imaš in prijazni ljudje te obkrožajo,« je hitro nadaljevala in se skušala odmakniti iz njegovega objema. Ko jo je objel, ni zmogla zbrati toliko moči, da se odmakne. Želela si je njegovega objema. Potrebovala ga je.

»Ni se ti treba zahvaljevati. Vesel sem, da si se tukaj našla,« ji je nežno odvrnil in jo kratko poljubil vrh glave ter ji dovolil, da se odmakne od njega.

»Jutri zjutraj bom snela obliž z brade,« je tiho šepnila. Vedela je, da bo brazgotina ostala. Zavedala se je ,da so lepotno popravili poškodbo kolikor se je dalo. V sebi je sprejela dejstvo, da bo imela vidni spomin na nesrečo. Ni bila tako zelo nečimrna, da ne bi sprejela svojega videza, a vseeno ni vedela kaj lahko pričakuje.

»Ne skrbi, ni tako velika in niti ne zelo vidna brazgotina. Ne bo pokvarila tvoje lepote, nič ne more pokvariti tvoje lepote,« ji je tiho odvrnil. Slutil je, da se malo boji kaj bo videla, ko bo snela velik obliž. »Naj ti ga jaz snamem,« ji je predlagal.

»Mislim, da je prav, da se sama soočim s tem,« je odvrnila in se nasmehnila. »Hvala, ker mi poskušaš dvigniti samozavest,« je dodala.

»Oh April. Nič ti ne dvigujem samozavest, dejstvo je, da si lepa ženska in jaz nisem slep. Poleg tega tvoja lepota izvira iz tebe, iz tvoje notranje lepote,« so se nekontrolirane besede usule iz Jaydanovih ust. Na srečo se je ustavil pravi trenutek, predno bi rekel še to, da jo ljubi in da bi jo ljubil tudi, če bi njen obraz bil neprepoznaven. »V tem ti ni treba biti sami, imaš mene,« je vseeno dodal.

»Hvala ker tako misliš,« je skromno odvrnila in v nelagodju pogledala v temno obzorje. Ni mu hotela pokazati, kako je vesela njegovega iskrenega priznanja.

»Vse bo še dobro. Boš videla,« je pristavil in vstal. Ponudil ji je dlan. »Pridi, večerja je že na mizi.« Pomagal ji je v hišo. Čeprav je bil iskren trenutek, ni zbral poguma, da ji prizna svoja čustva in jo prosi, naj ostane z njim. Prezgodaj je še bilo. Najprej se mora sama navaditi na misel, da bi ob njem lahko našla srečo.

Jaydan se je zbudil pred April. Hitro je opravil v kopalnici in se urno oblekel. Ravno je hotel zapustiti sobo in jo pustiti spati, ko se je prebudila. Zjutraj je vstajala takrat kot oni, čeprav ji ni bilo treba, a po prvih dneh je obupal in ji nehal prigovarjati naj še malo ostane v postelji. Voščil ji je dobro jutro in jo nekaj trenutkov resno opazoval. Ni se smehljala, tako kot po navadi. Že je hotel oditi iz sobe, ko ga je ogovorila.

»Ali bi res bil ob meni, ko bom snela obliž?« je zašepetala, da je komaj razločil njene besede.
»Seveda,« ji je ljubeče rekel in se vrnil do postelje, kjer je sedela.

»Mogoče, ko končaš z jutranjimi opravili, po zajtrku?« je negotovo vprašala.

»Kadar koli boš ti pripravljena. Lahko tudi zdaj. Prej, ko ga boš snela, prej se boš privadila. Ne muči se. Videl sem tvojo brazgotino, res ni nič posebnega. Ne obremenjuj se,« jo je hotel potolažiti, čeprav se mu niti sanjalo ni kako naj to zares naredi.