Sreča v drugo 20. del

V naslednjih nekaj dneh je April Jaydana označila za neizprosno tečnobo, tirana, mučitelja in brezsrčneža, ter mu to tudi povedala na glas. A to ga ni omajalo v prizadevanjih glede njene vadbe. Kljub dokaj urejenemu, natančnemu in natrpanemu urniku je uspela v svoj dan vnesti tudi vadbo. Precej naporno in bolečo vadbo. Jaydan je točno vedel do kam jo lahko priganja in vsakič je poskrbel tudi za sprostitev in masažo. V resnici mu ni zamerila, a lažje ji je bilo, če je malo nergala in ga sem in tja označila za nečloveškega. Ni ji zameril in tega sta se zavedala oba. V večerih sta vseeno posedala na terasi in se pogovarjala. Jaydan je spretno krmaril med svojimi obveznostmi in skrbi za April. Bilo mu je v veselje in v še večje zadovoljstvo, ko je lahko opazoval njen napredek. Le njun odnos ni napredoval, kar ga je že spravljalo v obup. Ni vedel kako naj se ji približa kot mož ženi. Ni ga več poljubila, ni ga prosila naj jo poljubi, a vseeno mu je še vedno dovoljevala grobe objeme, ko sta sedela na terasi. To mu je bilo premalo. Želel si je več. Želel si jo je celo. Dovolj časa ji je dal, napočil je trenutek, da zaigra na vse ali nič. Nocoj je še varna pred njim, od jutri pa si je zadal misijo, da jo osvoji.

Aprilin računalnik je stal na mizi, saj je že od jutra delala. Z lasmi spletenimi v kito in zavezanimi s pisano pentljo, se je April sklanjala nad Abi, ki je poskušala brati iz ene od knjig, ki jih je za njo kupil Jaydan. Tako sta bili zatopljeni v branje, da nista opazili Jaydana, ki se je naslonil na ograjo in ju z nagajivim nasmeškom opazoval. Prva ga je opazila April in se mu avtomatično nasmehnila nazaj.

»Abi, prosim oprosti, a potrebujem April. Saj boš lahko sama brala naprej?« je rekel nežno in stegnil svojo dlan proti April.

»Seveda,« je zamrmrala Abi in se ponovno zazrla v črke. Branje se ji je zdelo zabavno in zanimalo jo je, kako se nadaljuje zgodba. Jaydan je bil edini na katerega ni bila ljubosumna, kadar je izgubila Aprilino pozornost.

April je presenečeno stegnila svojo dlan in se oprijela njegove. Lahkotno je vstala in pobrala svojo palico, ki jo je še potrebovala za hojo. Saj bi lahko hodila tudi brez nje, a ni se počutila čisto stabilno in jo je imela bolj za psihično oporo. Prezgodaj je bilo za njene vaje, zato je radovedno vprašala: »Kaj pa me potrebuješ?«

»Boš videla. Pridi, greva do hleva,« ji je rekel skrivnostno in se še naprej nagajivo smehljal.

Včeraj se je April prvič v Jaydanovi navzočnosti sprehodila do hleva. Ni mogla skriti svojega navdušenja. Všeč ji je bilo videno. Konji so ji bili všeč. Preživela je lepih pol ure v Jaydanovi družbi in prvič razumela in prepoznala njegovo ljubezen do ranča.

Molče sta se sprehodila do hleva. Jaydan je prilagodil hitrost svoje hoje njeni. Ves čas jo je držal za roko. Čutil je njeno pozitivno vznemirjenje. Namenoma ji ni hotel povedati ničesar. Vstopila sta in se odpravila skozi hlev do zunanje ograde, kjer je bil njegov konj, kateri je imel odete uzde, a ni bil osedlan.