Sreča v drugo 25. del

April je vstopila v svoje stanovanje. Avtomatično je najprej izklopila telefon s tem, da je preprosto potegnila kabel iz aparata. Svoj mobilnik je ugasnila že na letališču pred poletom. Svoje stvari je odložila na sedežno in se brezvoljno ulegla v posteljo. Čez nekaj trenutkov so se ji ulile solze. Zjutraj je morala biti močna, ko je Chloe razlagala zakaj odhaja. Če bi takrat jokala, bi Jaydan to opazil. Ne bi ji dovolil oditi. Ali pa bi, ni vedela. Že res, da se je do nje obnašal nežno in ljubeče. Skupaj sta gorela v strasti, a to ni bil dokaz, da jo resnično ljubi in da si jo želi za ženo. Jokala je, dokler je imela kaj solz, nato je obležala v tišini svoje spalnice. Samo njeno srce je boleče utripalo. Vsaka misel, ki se ji je porodila je bila namenjena Jaydanu ali pa trenutkom, ki sta jih preživela skupaj. Daljna preteklost se je mešala z spomini na njeno bivanje na njegovem ranču. Njegov glas je odzvanjal v njeni glavi. Se je mogoče motila? Jo je ljubil ali se ji je hotel le maščevati? Ponovno je zajokala. Jokajoč je zaspala, zvita v klopčič.

April se je zbudila. V sobi je bilo temno, za odstrtimi žaluzijami je lahko opazovala nočno svetlobo mesta. Do nje je prihajal tihi vrvež nočnega življenja. Glava jo je bolela, njene mišice so bile toge in boleče, v nosu je čutila Jaydanov vonj in pri tem pomislila, da je nora. Solze so se spet ulile po njenem obrazu. Niso bile tako intenzivne, kot popoldne, ko je izjokala srce. Solze niso prinesle utehe, za katero je upala, da bodo. Jecajoč je vzdihnila. Nato je začutila težo na svojem boku, ki se je premaknila. Nekdo je ležal poleg nje in jo objemal. Roka jo je tesneje privila ob telo moškega, ki je ležal ob njej. Čutila je tople ustnice na svojem obrazu.

»April, ljubim te. Oprosti, da ti tega nisem povedal že prej, mislil sem, da veš,« ji je šepnil Jaydan in jo obrnil k sebi. »Ljubim te. Ves čas te že ljubim. Prosim vrni se z menoj na ranč in bodi moja žena,« je rekel in s poljubi osušil njen obraz. »Prosim, ne delaj nama tega,« je rekel ljubeče, ker se ni odzvala na njegove besede. Solze so ji spet spolzele po licih. Tesneje jo je privil k sebi in jo tolažeče božal. Ves čas ji je šepetal besede ljubezni. Ko je zaslutil, da so se solze umirile, je poiskal njene ustnice in jo poljubil. Njej ni bilo treba na glas izreči besede ljubezni, on jih je razumel iz njenega odziva.

Abi je sedela na prvi stopnici pred hišo in zrla na cesto. Ni mogla dočakati, kdaj bo zagledala Jaydanov avto. Vsak čas bi se moral prikazati. Tudi Chloe je ves čas pogledovala skozi okno. Pripravljala je Aprilino najljubšo jed. Moški so se zadrževali v bližini hiše in tudi sami nestrpno pričakovali, kdaj se bosta Jaydan in April vrnila. Če ne bi bili tako veseli, da sta se Jaydan in April pobotala, bi mu jih napeli, ker jih je pustil cel dan v nevednosti in pričakovanju. Razumeli so ga, da je potreboval nekaj časa zase in April. Vedeli so, da si morata veliko povedati in razjasniti stvari med seboj, a vseeno so nestrpno pričakovali novico, kaj se dogaja. Končno se je prikazal obris avta na obzorju. Vsi so se, kot bi bili vodeni z magnetom, zgnetli na verando. Jaydan je izstopil iz avta in se jim zarotniško nasmehnil. Odprl je Aprilina vrata in jo dvignil v svoje naročje. Hotela se mu je upreti, da je čisto sposobna sama izstopiti, a jo je hitro utišal s poljubom. »Vsak ženin mora svojo nevesto prenesti preko praga. Naj bo to najin nov začetek, v ljubezni in iskrenem odnosu,« ji je šepnil in z njo zakorakal proti hiši. Njuna širša družina je veselo ploskala. Ko ga je April poljubila in mu šepnila, da ga ljubi, sta se ploskanju pridružili še veselo vzklikanje in smeh.