Sreča v drugo 6. del

April se je zbudila, ko je letalo začelo pristajati. Čeprav je bila živčna in tudi malo prestrašena, je to uspela skriti pred Jaydanom. On je bil tako dobre volje, ki mu je ni želela uničiti. Resnično se je trudil okoli nje in ne glede na vse, je to morala ceniti. Letalo je pristalo in Jaydan je najprej odnesel njuno prtljago do avta, ki ju je že čakal. Vrnil se je po voziček, ki ga je dobila na posodo v kliničnem centru in vedela je, da je zdaj ona na vrsti. Čeprav je bil Jaydan ves čas v bolnišnici ob njej in jo je vsak dan nekajkrat kratko poljubi v pozdrav ter ji redno izkazoval pozornosti z nedolžnim božanjem njene roke ali masažo, jo bo zdaj prvič po toliko letih dvignil v svoje naročje. Ko se ji je približal, je opazil njene široko odprte oči in hitrejše dihanje. Seveda si je njen odziv napačno razlagal. Mislil je, da jo boli, da se boji dodatne bolečine ali da jo je preprosto strah premikanja. Niti v najbolj drznih sanjah, si ne bi mogel misliti, da je njej odziv posledica misli, da jo bo on privil ob svoje telo. Poskušal jo je potolažiti. Tiho ji je šepetal, da bo vse v redu, da bo hitro mimo. Njeno nepoškodovano roko si je ovil okoli vratu in poškodovano previdno namestil na njen trebuh. Previdno jo je prijel pod koleni, da je podprl nogo v mavcu. Tesno jo je privil ob svoj prsni koš, da bi ji nudil čim več opore. Nežno jo je poljubil vrh glave in šepetal spodbudne besede ter jo odnesel ven. Glavo je naslonila na njegovo ramo in zaprla oči. Njegov vonj in njegova bližina sta v njej sprožila vulkan čustev in spominov. Ni si hotela dovoliti takega čustvenega pretresa, a proti sebi ni mogla. Previdno jo je odložil na sprednji sedež, ki sta ga z Jacobom pripravila za njo. Slišala je glas moškega, ki je prišel ponju na letališče. Čutila je njegove roke na sebi, ko jo je skušal preprijeti z druge strani in tako Jaydanu omogočiti, da jo čim bolj nežno spusti na sedež. Mižala je, saj se je bala, da bi Jaydan razumel njeno stanje. Vsaj nekaj je bilo dobrega v tem. Ves ta čas je bila sama bolečina premikanja poškodovanega telesa v ozadju, kot da se to ne dogaja njej. Slišala je zapiranje vrat ob svojem boku, ter zapiranje voznikovih vrat, nato še tlesk, ko so se zaprla zadnja vrata. Pogumno je odprla oči, saj je uspela umiriti svoja čustva. Sedaj se je bolečina okrepila. Obrnila je glavo in se spogledala z zaskrbljenim Jacobovim pogledom.

»Predvidevam, da si ti Jacob,« je rekla tiho in se poskusila nasmehniti. »Hvala.«

»Ja, jaz sem Jacob. Dobrodošla. Upam, da ti nisva zadala preveč bolečin,« ji je odvrnil in se prijateljsko nasmehnil.

»Ne, v redu je,« je odvrnila. Čutila je Jaydanove prste na svojem čelu, ko ji je odmaknil pobegli pramen las, ki se je zalepil na njeno prepoteno čelo. Do takrat se sploh ni zavedala, kakšen telesni napor je premikanje pomenilo za njeno telo, ki je kratek čas, ko jo je Jaydan držal v svojem objemu, zaživelo po svoje.