»Na žalost bo za danes to vse. Tobi se mora posloviti,« je rekla prijazno. Dvignila je Tobija in ga položila na tla. Pobožala ga je po glavi in ta se je odpravil k svoji vodnici Alji.
Alja je Tobiju dala znak in pametni kuža je enkrat kratko zalajal v pozdrav. »Za danes se bova poslovila. Vidimo se v torek. Tobi bo vesel vaše družbe,« je veselo pozdravila Alja, jim pomahala in pripela Tobija na povodec. Nato sta odšla.
»Upam, da vam je bilo lepo,« se je nasmehnila Sabina starostnikom in jim začela deliti risalne bloke s trdimi platnicami ter velike, posebne barvice. »Boste narisali, kako ste danes doživeli Tobijev obisk?« jih je spodbujala. Njihove risbe so krasile učilnico, kot je rada poimenovala prostor, kjer so izvajali terapije. Umirjeno se je posvetila svojim varovancem. Čeprav je bila uradno zaposlena v Kliničnem centru, tam ni delala. Njeno delo je bilo predvsem v zavodu za otroke z motnjami v razvoju, trikrat tedensko pa je tudi prihajala v bližnji dom za starostnike. Kot delovni terapevt je imela polne roke dela. Čeprav je bilo njeno delo dokaj naporno, predvsem s stališča sočutja do sočloveka, ga je ljubila. Tako otroci kot starostniki so oboževali Tobija in Lady, ki jo je občasno pripeljala njena vodnica Manca. Zavedala se je, da je vse premalo živalskih terapevtov, ki so resnično blagodejno vplivali na njene varovance. Ko je izrazila željo, da bi sodelovala z živalskimi terapevti, so jo poslušali in ji odobrili tako pomoč. Seveda se je morala dodatno izobraževati, da je lahko kakovostno sodelovala pri taki terapiji. Rada je imela živali in že nekaj časa se je poigravala z mislijo, da tudi sama nabavi psa, ga izšola in tako še bolj popestri svoje delo in vsakdan svojih varovancev. A za zdaj je o tem samo premišljevala, mogoče se bo enkrat pomenila z Aljo in se nato odločila. Zdaj tudi ni bil čas za premišljevanje, morala se je posvetiti tistim, ki so potrebovali njeno pomoč. Starostniki so bili naveličani vsega in le redki so resnično sodelovali. Njeni začetki dela z njimi so bili na robu obupa, a jih je spretno obrnila in jih navdušila za risanje in druge malenkosti, s katerimi so ohranjali svojo motoriko in spomin. Včasih so samo brali, včasih so izdelovali čestitke, včasih so bili pri volji za majhne igre z žogo. Dan ni bil enak dnevu in terapija ni bila enaka terapiji, a je vseeno opazila počasen napredek. Tudi osebje doma ji je to potrdilo. Torej je bil njen trud poplačan. Še dobro uro je ostala pri starostnikih, nato se je vrnila k otrokom. Še kratko razgibavanje otrok in končala bo svoje delo za ta dan, za ta teden. Delovni teden ni bil nič posebnega, a se je vseeno počutila bolj utrujeno kot kdaj koli prej. Potrebovala je počitek in veselila se je umirjenega vikenda, ki je bil pred vrati.
Alja je s Tobijem izstopila iz družinske hiše in se odpravila na sprehod. Ob ograji je obstala in pogledala okoli sebe. Globoko je vdihnila in se nasmehnila. Čeprav je bil začetek novembra, je bilo dokaj toplo za ta letni čas. Sonce se je zaradi ure že počasi začelo skrivati za obzorje. Toda to je ne bo odvrnilo od sprehoda, sploh, ker je Tobija redno peljala na sprehod. Poleg vsega pa ji bo danes, tako kot velikokrat v zadnjem času, družbo delala Sabina. Pogledala je po ulici navzdol in za trenutek pomislila, ali naj vzame tudi Maxi iz njenega pesjaka in jo pelje na sprehod. Bil je petek in po navadi je ob petkih njen bratranec Igor odpeljal Maxi na poligon njihovega društva, zato je misel hitro opustila. Igorja, ki je njen najljubši sorodnik, ni videla že dva ali tri dni. Včasih so se smejali in zbadali, da je to njihova družinska ulica, saj je od osmih hiš, kar šest pripadalo članom njihove družine. Prva v ulici je stala stričeva hiše, nasproti si je hišo postavil Igorjev starejši brat in tam živel z družino, naslednja v vrsti je stala njihova hiša in nasproti je stala tetina hiša. Poleg njihove, si je hišo postavil njen brat in poleg njegove je stala Igorjeva hiša. Drugi dve sta pripadali prav tako staroselcema, ki sta si postavila hiši na očetovi zemlji. V resnici je rada živela na podeželju, če si lahko kraju, le dobrih petnajst kilometrov od prestolnice, lahko rekel podeželje. No, to njeno podeželsko idilo je pokvarila novodobna gradnja. Dobili so kar dva supermarketa, kar ji je olajšalo življenje, a zaradi tega ni bila nič kaj pretirano vesela. Nasproti njihove ulice so zgradili šest manjših blokov. V enem izmed njih je živela tudi Sabina. Vsaj ena pozitivna stvar v vsej tej urbanistični zmedi, si je mislila. Že od daleč je videla, da jo prijateljica čaka pri cesti. Pohitela je po ulici in se ji hitro pridružila. Šli sta po pločniku naprej in kaj hitro zavili na gozdno pot. Tam je spustila Tobija s povodca. On je vohljal okolico in oni dve sta se zatopili v prijeten ženski klepet. Nista se zavedali, da sta že toliko prehodili, ko sta slišali Tobijev lajež. Prihajal je z roba gozda.
