Terapija ljubezni 10. del

»Ne, nič me ne motiš, ravnokar sem se sesedla na sedežno. Počutim se kot bi celo popoldne stala v središču viharja,« se je nasmehnila, čeprav je ni mogel videti. »Hm, pozabi kaj sem rekla,« se je zahihitala, saj ni mogla verjeti, da mu je resnično povedala kako se počuti.

»Prav, kakor hočeš,« se je tudi sam zabaval. »Sobota zvečer je in jaz sem sam doma, priznam, da mi je dolgčas. Alja je z Matejem v kinu in fantje so šli na bovling. Pomislil sem, da bi ti mogoče prijala ena pijača. Rad bi te povabil k sebi. Maxi in Trini se lahko malo družita, midva bi pa spila pijačo in si mogoče ogledala kakšen film,« je iznesel svoje vabilo.

»Nočem biti ne vljudna, a veliko raje bi videla, če bi se vidva z Maxi oglasila pri meni,« je rekla nelagodno. »Veš, predno si poklical, sem premišljevala, da bi te poklicala, a sem si premislila. Zato sem resnično vesela, da si ti poklical. Čeprav sem čisto na tleh, bi sedaj raje imela družbo kot sedela sama,« mu je iskreno priznala.
»Kaj se je zgodilo?« se je zresnil.

»Nič takega, saj boš videl, ko boš prišel. Saj boš prišel?« je rekla s prošnjo in strahom v glasu.

»Sva že na poti,« ji je zagotovil in se kratko poslovil.

Ni minilo nekaj minut, ko je pozvonil njen domofon. Odprla je vhodna vrata v blok in takoj na stežaj še svoja vrata. Maxi je takoj pritekla do nje in se podrgnila ob njeno nogo, ona pa jo je pobožala.

»Maxi ljubica, ti si reševalni pes, zdaj boš imela priložnost, da poiščeš izgubljeno osebo. Upam, da ti bo uspelo najti Trini, če se ne motim je nekje v kotu za sedežno,« se je žalostno nasmehnila Sabina in še enkrat pobožala velikega psa po glavi. Maxi je takoj odkorakala v notranjost in pustila človeka na hodniku.

Sabina je hvaležno pogledala Igorja in se mu utrujeno nasmehnila.

»Lahko si misliš kar si hočeš. Lahko se smejiš ali zgražaš. Ti kar izvoli, ne bom ti zamerila,« je skomignila z rameni in se nesrečno zazrla po prostoru.

»Ti si očitno čisto zares imela vihar v stanovanju,« je presenečeno iznesel Igor, ko se je tudi sam razgledal po prostoru. Na eni strani prostora je kraljevala dinamična kuhinja, ki jo je prvič videl v rahlem neredu. Na velikem pultu je stal opekač za tople sendviče in poleg njega papir, v katerega je bila zavita salama. Tudi embalaža od sira je pozabljena ležala poleg. Kečap je bil odprt in steklenička z origanom je stala poleg. V koritu je bilo nekaj krožnikov in poleg štedilnika je opazil umazane skodelice od kave ter kozarce. Na kuhinjski mizi je stal skoraj prazen krožnik piškotov, obkrožen z drobtinami in kupom prstnih odtisov po steklu. Tudi plastenka soka je bila tam, njen pokrovček je opazil v skledici z bomboni. Pogled mu je ušel še na drugi konec, v dnevno sobo. Preproga je stala čudno zasukana, po njej pa so bile raztresene lego kocke. Mizica je bila porinjena pod okno in na njej je bilo razmetanih nekaj risbic. Barvice so bile tako na mizi, kot pod njo. V kotu za sedežno je opazil pasje ležišče in Maxi ovito okoli hudo utrujene Trini, ki mu je namenila samo kratek pomežik z očmi, predno jih je spet zaprla in se s pasjim vzdihom prepustila spanju.

»Nečaka sta bila na obisku,« je uspela izdaviti Sabina.

»Mislim, da tako kot Trini, tudi ti najprej potrebuješ en medvedji objem,« se ji je prijazno nasmehnil in razširil svoji roki.

Za trenutek ga je gledala. Naredil je korak proti njej in ona je stopila korak proti njemu. Dovolila je, da jo objame in ji vlije nekaj moči. Zaprla je oči in se naslonila na njegove prsi. Tesneje jo je privil ob svoje telo in njeno glavo ujel pod svojo brado. Za trenutek je še sam zaprl oči in se prepustil občutkom. Tako dobro jo je čutiti ob sebi. Njeno mehko telo je bilo ustvarjeno za njegove objeme. Poželenje se je prebudilo v njem. Toda ni bil pravi trenutek, da bi ji to priznal. Nežno jo je božal po hrbtu. Čutil je, ko je premaknila glavo. Vedel je, da bo odšla iz njegovega objema. Popustil je svoj prijem in ji dovolil, da se odmakne.