»Danes ne,« je šepnila. Opazila je, da mu ni čisto jasno, ali pa samo ni bil zadovoljen z njenim odgovorom, ni bila prepričana. Vseeno mu je hotela razložiti svoje besede, zato je rekla: »Jutri ne bi rada obžalovala današnjega početja. Lep večer je bil, zabaven. Vsi smo nekaj malega spili. Prespiva tole. Če je privlačnost med nama pristna, bo preživela do jutri.«
»Prav,« ji je prikimal in se potolažen, da ga ni zares odslovila, nasmehnil. »Tudi ti si nekaj spila, ni pametno, da sedeš za volan avtomobila, čeprav nimaš daleč do doma,« je vseeno poskusil obrniti njene besede in jo prepričati, naj ostane. Vedel je, da je spila premalo, da bi jo to oviralo pri vožnji ali da bi lahko rekel, da je pod vplivom alkohola. »Ostani tukaj. Obljubim, da bova samo spala,« je nežneje dodal.
Sabina se je nasmehnila. S prsti je zdrsela po njegovem obrazu. »Oba veva, kako bi se končalo, če bi ostala tukaj. Nikar se ne prepričuj v nasprotno. Avto bom pustila tukaj. Domov greva lahko tudi peš. Tako si lahko prepričan, da se bom jutri oglasila pri tebi.«
Nič ni odgovoril. Samo prikimal je, saj so njene besede imele težo in strinjal se je z njo. Tesneje jo je privil v svoj objem. V njegovih očeh je prebrala tiho obljubo, da bo to samo poljub. In bil je samo poljub. Dolg, strasten poljub. Igor se je s težkim naporom odmaknil od njenih ustnic. »Pospremil vaju bom domov. Tudi Maxi se moral sprehoditi,« je šepnil z globokim, s strastjo prežetim glasom.
Naslednje jutro se je Igor sprehodil z Maxi. Na poti proti Sabininem bloku jo je poklical in povabil, da jo pospremi do svoje hiše, kjer si bosta privoščila skupni zajtrk. Strinjala se je z njegovim predlogom. Ni vstopil, temveč jo je počakal zunaj. Ni dolgo čakal. Iz njenega glasu ni mogel razbrati kakšne volje je. Še manj, kaj si danes misli o možnosti, da bi obstajala kot par. Zato se je z rahlo napetostjo in pričakovanjem prestopil z noge na nogo in jo opazoval skozi steklo vhodih vrat. Kaj hitro je zaklenila in se napotila proti njemu. Olajšano je vzdihnil, ko je opazil rahli nasmeh na njenem obrazu. Takoj, ko je odprla vrata je Trini stekla k njemu. Pobožal jo je po hrbtu in ji rekel nekaj spodbudnih besed. Tudi Maxi je veselo pozdravila Sabino, ki jo je počehljala po glavi. Naposled se je Sabina zravnala in se zazrla v Igorja, ki je stal le korak stran od nje.
»Dobro jutro,« je rekel in se nagnil naprej, da jo je lahko kratko poljubil na ustnice.
»Dobro jutro,« mu je odvrnila in obstala na mestu.
Urno je stopil še pol koraka do nje in jo počasi povlekel ob svoje telo. Gledal jo je v oči in ji jasno nakazal, kaj namerava storiti. Pustil ji je dovolj časa, da ga ustavi. Ni ga ustavila. Ni se izvila iz njegovega objema. Nagnila je glavo in mu ponudila svoje ustnice, ki jih je z radostjo poljubil. Začel je počasi in igraje, dokler ni ostal brez sape s prebujenim poželenjem in skoraj bolečo potrebo po potešitvi. Na lahko je popustil svoj prijem in jo pogledal. »Pogrešal sem te. Čas brez tebe, mi je samo potrdil, da si te resnično želim za več, kot le prijateljstvo,« je šepnil.
»Žal mi je,« je tudi ona tiho šepnila.
Ni se odmaknila od njega. V njenih očeh in na njenem obrazu ni mogel prebrati njenih misli, ali tega, kar mu hoče povedati. Ne, zdaj ne bi prenesel njene zavrnitve. Srčni utrip se mu je še malenkostno povečal, čeprav je istočasno pozabil dihati. V njegovih očeh je lahko zaznala rahli obup. Nasmehnila se mu je in svojo dlan položila na njegov obraz. Dvignila se je na prste in ga kratko poljubila na ustnice.
»Žal mi je, ker sem sinoči bila strahopetna. Žal mi je, ker nisem ostala pri tebi,« je šepetaje priznala. Prst je položila na njegove ustnice in mu preprečila, da bi kar koli rekel ali jo poljubil. Razumel je, da mu hoče povedati vse, kar misli, da mora. Pustil ji bo. Zdaj je lahko zaznal njeno privolitev in sprejemanje. Želela si ga je in samo to je štelo. »Nisem oseba, ki bi skakala iz zveze v zvezo. Ne igram se z moškimi in nočem biti tvoja igrača. Marsikaj sem slišala o tebi, a vseeno med nama čutim neko posebno energijo, ki mi ne dovoli, da bi se odločala z razumom. Že sinoči sem vedela, da se ne bom mogla upreti temu. Sprejela bom tveganje, da me lahko prizadeneš,« je skomignila z rameni in umaknila prst z njegovih ustnic.
»Kot si rekla, med nama je ta posebna energija, ki naju neustavljivo privlači. Tudi jaz se ji ne morem upreti. V resnici se ji niti ne želim upirati. Všeč si mi, od prvega najinega srečanja si mi bila všeč. Mislim, da sva se že dokaj dobro spoznala in lahko bi mi zaupala, da te ne bom prizadel. Nimam se namena igrati s teboj. Preveč mi pomeniš, da bi se spustil tako nizko,« ji je odvrnil in jo nežno in ljubeče poljubil. Kdo ve, koliko časa bi jo poljubljal pred blokom, saj sta oba izgubila stik z realnostjo in se očitno nista zavedala, da stojita na vhodu, če ne bi eden od sosedovih otrok v naglici pridirjal ven in ju zmotil. Zvok odpiranja vrat ju je vrnil v realnost. Spogledala sta se in se nasmehnila drug drugemu. Igor jo je prijel za dlan, poklical psa, ki sta potrpežljivo sedela in čakala, ter jo pospremil proti svojemu domu. Molče sta stopala po pločniku. Prečkala sta križišče in se napotila naprej.
»Prosim, stopi z mano, greva mojim staršem voščit novo leto,« ji je nežno rekel in jo povedel proti hiši svojih staršev.
»Ne vem, če je to pametno,« se je zresnila. Opazil je, da jo je zgrabila nekakšna panika. Ravno zato ji je zamolčal, da sta teti in strica na tradicionalnem prvo-januarskem zajtrku pri njegovih starših. Za brata z družino ni bil prepričan ali so prisotni ali ne. Nekaj družinskih članov gor ali dol. Vsi so mu venomer prigovarjali, da jim noče predstaviti svojega dekleta. Do tega trenutka ni niti enkrat pomislil, da bi katero koli predstavil domačim. O nobeni ni premišljeval kot o svojem dekletu. A sedaj, ko je zagledal hišo svojih staršev, ga je spreletelo, da bi jim z veseljem in ponosom predstavil Sabino. Zato jo je tudi povabil, da se mu pridruži pri novoletnem voščilu. Prav tako ji je zamolčal, da ima že nekaj let navado, da se šele zvečer oglasi na večerji in si šele takrat izmenjajo čestitke in lepe želje.
»Ti kar pojdi, jaz bom peljala Maxi in Trini naprej, počakale te bomo na dvorišču,« je nadaljevala svoje ugovarjanje.
