Terapija ljubezni 24. del

»Ti se še vedno nisi preoblekel?! Obleke so se posušile na tebi!« je presenečeno gledal Igorja. S pogledom je oplazil spečo Maxi, ki je imela povito zadnjo taco. »Pristavil bom čaj, ti pa pojdi pod vroč tuš. Še zbolel boš. Med jedjo mi boš povedal kaj je z Maxi,« mu je ukazal in ga nagnal v sobo. Igor ga je brez besed ubogal.

Ko se je Tomaž poslovil, je poklical na svojo kliniko in jim povedal kaj se je zgodilo ter uredil dopust do nadaljnjega. Ni se zmenil zase, skrbelo ga je za Maxi. Počasi se je zbujala in tiho, nemočno cvilila. Daj ji je protibolečinsko sredstvo in upal na najboljše. Slikanje ni pokazalo notranjih poškodb, a te bi se lahko pokazale kasneje in bile usodne za njegovo pasjo ljubljenko. Rad jo je imel in niti pomisliti ni hotel, kaj bi bilo, če bi jo izgubil. Kadar ga ni skrbelo za Maxi, je mislil na Sabino. V obeh primerih se mu je trgalo srce in težko je krotil paniko, ki se ga je že pošteno lotila. Do poznega večera je bedel ob Maxi. Skušal jo je vsaj potolažiti in ji nuditi vso podporo in ljubezen, saj kako drugače ji trenutno ni mogel pomagati. Kljub ognju v kaminu ga je pošteno mrazilo. Končno je prisluhnil svojemu utrujenemu telesu. Vse mišice so ga bolele, v glavi mu je razbijalo in na enkrat se je zavedel, da ima vročino. Tomaž je imel prav. Mokra oblačila so se posušila na njem, saj je vsa njegova skrb šla Maxi. Sedaj je čutil posledice svoje nespameti. V omarici je pobrskal med zdravili. Samo dve vrečki Lekadola s c vitaminom je našel. Kar obe je stresel v skodelico in prašek prelil s toplo vodo. Malo se je skremžil, ko je popil svoj pripravek in si prinesel odejo in vzglavnik ter legel na sedežno. V hipu ga je zmanjkalo. V nekem trenutku se je predramil in s težavo odprl oči. Zazdelo se mu je, da ima na čelu mrzli obkladek. Njegov pogled je odtaval do Maxi. Pomežiknil je, saj ni bil prepričan ali prav vidi ali je to le sled njegovih vročičnih blodenj, a poleg Maxi je videl Trini. Ležala je blizu Maxi in svojo glavo naslanjala ob Maxino. Moral bi vstati in preveriti kako je z Maxi, toda ni zmogel toliko moči in v naslednjem trenutku ga je spet zmanjkalo. Ko se je naslednjič zbudil je bil še vedno vročičen, toda imel je malo več moči. Koča je bila tiha. V kaminu je plapolal ogenj. Na čelu je imel mrzel obkladek, ki ga je odložil na bližnjo mizico, kjer je opazil na pol prazno skodelico čaja. Z naporom je vstal. Presenečeno je pogledal po sebi. Lahko bi stavil, da je sinoči oblekel sivo majico, sedaj je bila na njem bela, last njegovega očeta. Ozrl se je po koči, toda očitno je bilo, da je v prostoru sam. Ni se več obremenjeval s seboj. Moral je poskrbeti za Maxi, ki ga je opazovala z žalostnimi očmi polnimi bolečine. S počasnimi gibi se je spravil k njej. Pogledal je na uro, ki je kazala skoraj poldne. Maxi je dal še en odmerek protibolečinskega zdravila in stopil v kuhinjo. Ravno, ko je na štedilniku zagledal lonec z juho, so se odprla vrata in nekdo je vstopil. Počasi se je obrnil in v svoj pogled ujel Trini, ki je takoj legla poleg Maxi in svojo glavo naslonila k njeni. Dvignil je pogled in se zazrl v Sabinin zaskrbljeni pogled.

»Moral bi ležati,« je tiho rekla
.
»Sabina, ljubezen moja, samo, da si prišla,« je dahnil ganjeno. Hotel je stopiti proti njej, a se je pošteno zanesel. Noge ga niso ravno najbolje držale.