Terapija ljubezni 7. del

Igor se je sklonil v pasjo košaro in pod odejo poiskal Trini. Psička je ob njihovem prihodu dvignila glavo. To je bil dober znak. Malo jo je pogledal in zadovoljno sedel v fotelj.

»Vidim, da je lulala v pasjem stranišču,« je rekel z zanimanjem in opazoval dva majhna rumena fleka na podlogi pasjega stranišča.

»Ponoči sem jo dvignila in položila na stranišče. Držala sem jo, da je na nekakšen način stala in ji ritko potisnila k tlom ter ji prigovarjala, naj lulala. In čez čas je res. Zjutraj sva vajo ponovili, ni mi bilo treba dolgo čakati, da je lulala. Tudi bolj stabilno je stala, vsaj zdi se mi tako,« je ponosno razložila Sabina.

»Pametno,« se je nasmehnila Alja.

»Zjutraj sem ji poleg tekoče hrane ponudila tudi malo trde hrane. Imela sem malo govejega mesa iz juhe. Skupaj s korenčkom in nekaj briketi, namočenimi v neslani juhi ,sem ga zmlela v multipraktiku. V gobček sem ji potisnila kašast pripravek. Pojedla je za dve žlici. Najprej sem ji jaz porivala hrano v gobček, potem pa sem pustila, da je sama vzela z mojega prsta. Ostalo sem shranila za naslednje hranjene. Ko popijemo kavo, jo bom spet nahranila,« je povedala in vprašujoče pogledala Igorja. Ni bila prepričana ali je storila prav. Čeprav ji je Igor sinoči prinesel še nekaj vrečk tekoče hrane in jih je imela dovolj za nekaj obrokov, je že mislila o navajanju psičke na bolj konkretno hrano. Prav tako se je boleče zavedala dejstva, da bo v ponedeljek, Trini ostala sama dobrih devet ur, ves čas, ko bo ona zaradi službe odsotna. Pomislila je, da bi vzela nekaj dni dopusta, a odgovornost do varovancev in sodelavcev, ji je visela nad glavo. Ni se mogla kar čez noč odločiti, da je nekaj dni ne bo. Potrebovala je zamenjavo. Trini se bo morala naučiti jesti sama in lepo bi bilo, če bi se naučila uporabljati pasje stranišče.

»Prav si storila. Toda, ne melji je preveč. Mora se naučiti jesti. Popoldne ji poskusi dati pest briketov,« je mirno pripomnil Igor.

Sabina se je zagledala v Trini. Ljubeč izraz je preplavil njen obraz. V očeh so se ji zalesketale solze, čeprav se je smehljala. Igor in Alja sta takoj pogledala v smer, kamor je strmela Sabina. Tudi on dva sta se veselo nasmehnila. Trini se je skušala skobacati na noge. Majavo je stala na svojih nogicah, odeja ji je padla s telesa. Tiho je zacvilila. Tobi je takoj vstal in stopil k njej. S smrčkom se je še enkrat podrgnil ob njo. Spet je legla in on se je ulegel poleg. S smrčkom se je zakopala v njegov kratki kožušček.

»Si mogoče že lačna, ali si samo želiš bližine, srček?« je nežno rekla Sabina. Trini je ob njenem glasu spet dvignila glavo in jo pogledala z velikimi očmi.

Sabina je vstala in iz hladilnika vzela skledico s pripravljeno hrano. Za nekaj sekund jo je dala v mikrovalovno pečico. Mali lakotnici, ni hotela dati prehladne hrane.

»Si jo ponoči vzela k sebi v posteljo?« je radovedno vprašala Alja.

»Ne. Spali sva v dnevni sobi,« je Sabina skomignila z rameni. Zdaj je vedela, da je bila ideja, da spi na sedežni, malo butasta. Poleg udobne postelje v spalnici, se je ona odločila za dokaj trdo sedežno. A morala si je priznati, če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi storila isto.»Nočem je navajati na svojo posteljo. Če bo res velika, nima kaj iskati v moji postelji. Zato je spala v svoji košari. Odejo sem ji namestila tako, da ji je bilo toplo in mislim, da je lahko dobila občutek varnosti. Nisem je hotela premetavati in jo begati ali jo puščati same, zato sem spala na sedežni.«

Alja ji je samo prikimala in se veselo nasmihala. Igor se je samo smehljal. Trini se je odzivala na Sabinin glas, kar pomeni, da se je veliko pogovarjala z njo. To mu je bilo všeč. Vse premalo lastnikov se je resnično pogovarjalo s svojimi psi. In če je Trini po slabem dnevu že poznala Sabinin glas, je vedel, da bo njeno življenje pri taki lastnici resnično dobro.

Sabina je Tobiju natresla nekaj briketov na krožniček in nahranila Trini. Najprej ji je dala polovico vrečke z injekcijo in ji nato dala gosto hrano. Ni ji bilo treba porivati hrane v gobček. Trini je vse pojedla z njenega prsta. Spet jo je položila na pasje stranišče in psička je ubogljivo lulala. Tokrat Sabini ni bilo treba držati psičke, saj je imela že toliko moči v nogicah, da je sama stala. Položila jo je nazaj v njeno košaro in sedla k prijateljema. Še malo so klepetali, nato sta se Igor in Alja poslovila. Igor ji je še razložil, naj Trini ne pelje ven, dokler ne bo cepljena. Obljubil je, da bo v petek prinesel cepivo in čip, ter tako poskrbel za osnovne stvari, ki jih mladiček potrebuje. V kolikor bo dovolj zdrava, jo bo cepil, če ne bo treba počakati še kakšen dan več. Prav tako ji je zagotovil, da se bo tudi med tednom oglasil in pogledal kako jima gre. Sabina ju je pospremila. Pobožala Tobija in Aljo povabila, naj se oglasi kadar koli bo imela čas.

Trini je pridno jedla in se začela normalno razvijati. Kakor je ona rastla, tako je rastlo tudi Sabinino srce in ljubezen do živahne psičke. Kmalu je ugotovila, da je Trini pametna in v resnici zelo pridna. Brez težav je ostajala sama doma. Pasje stranišče je prestavila v kopalnico, kar za Trini ni predstavljalo problemov. Vso svojo pasjo potrebo je opravljala na pasjem stranišču, kadar je bila v stanovanju in na travi, kadar sta šli na kratek sprehod. Med Sabinino odsotnostjo je spala ali se igrala z igračami, s katerimi jo je ljubeča lastnica obdarila. Po navadi sta se sprehodili do Alje in ta ju je pospremila nazaj, nato pa peljala Tobija še dodatni krog ali obratno. Sneg je za Miklavža pobelil pokrajino, a se je v nekaj dneh stopil. Ostal je le mraz. Alja je Tobija peljala na sprehod, se ustavila pri Sabini in jo povabila k sebi na kavo. Sabina je Trini oblekla v bombažno pasjo majico in ji nadela še topel plašček. Skupaj so se odpravili proti Aljinemu domu.

»Nekam slabe volje se mi zdiš,« je tiho pripomnila Alja, ko sta počasi stopali po pločniku.

»Ja, mogoče sem res malo slabe volje,« ji je odvrnila Sabina in se utrujeno nasmehnila. »Govorila sem z mamo. Vsakič, ko se slišiva, jo poslušam, kako pes ni zame,« je na pol jezno dodala.

»Neumnost. Odlično si se znašla in Trini ne bi mogla dobiti boljše lastnice,« je rahlo vzkipela Alja.