»Hej bratec, kako si?« je veselo rekel namesto pozdrava Mitchev mlajši brat Tom.
Mitch je samo nekaj zarenčal nazaj v upanju, da bo brat hitro povedal kaj hoče. Čakal je na priložnost, da se lahko loti odstranjevanja vseh treh fotografij. Aktov v velikosti meter krat meter, na katerih je v elegantnih in strastnih pozah bila ovekovečena skrivnostna mladenka, ki je pravzaprav vse skrivala, a je s kombinacijo črne in rdeče barve ter z nakazovanjem na strast burila domišljijo, čeprav pravzaprav ni pokazala niti milimetra svojih oblin ali obraza.
»Glej kličem, da bi se prepričal, da ne boš naredil kakšne neumnosti.« se je zdaj zresnil Tom in direktno prešel na problem. Poznal je brata. Očitno je Mitch razjarjen do konca in ni videl smisla v poskusu normalnega pogovora.
»Le o kakšnih neumnostih govoriš?« je zdaj že bolj normalno in na videz umirjeno vprašal Mitch.
»O članku govorim. Verjamem, da si ga že prebral.« je resno nadaljeval Tom. »Upam, da nisi naredil kakšne neumnosti ali celo napadel Abigal Johnson!«
»In če bi jo napadel? Saj je s prstom pokazala name in me okrivila za poraz Orlov v finalu!« je spet renčal Mitch in iskrice besa so švigale iz njegovih oči.
»Se mi je zdelo, da boš njen članek tako prebral.« se ni dal Tom.
»Saj tako je bil tudi napisan in njeno mnenje v športnih krogih šteje!« je še vedno renčal užaljeni Mitch.
»Ja Mitch, njeno mnenje šteje, saj ni samo odlična novinarka in avtorica številnih strokovnih knjig, je bila tudi nadvse uspešna športnica. S člankom ni pokazala nate in ni te očrnila. Ne vem kaj imata in zakaj jo pravzaprav ne maraš, a preberi še enkrat. Predvsem te je pohvalila in v črno zavila Roba Colinsa.«
»Res? Jaz pohvale nisem nikjer zasledil. Nič ne veš o najinem odnosu. Ne vmešavaj se! Glej, vem, da ji dolguješ uslugo, ker ti je ustregla in ti pozirala za tiste prečudovite akte, a ne mešaj športa in umetnosti.« je sarkastično pripomnil Mitch.
Tom je vzdihnil in rekel: »Nič ji ne dolgujem. Če citiram, je napisala: zelo uspešen in strokovno najbolje podkovan fizioterapevt in vodja zdravniške ekipe Mitch Buchanon, je ob zvezdnikovih izpadih bil nemočen. Ne uprava in ne strokovno vodstvo ni obvladalo neresnega pristopa nadutega zvezdnika k športu in tudi Mitch Buchanon ni uspel ukrotiti mladega in neodgovornega zvezdnika Roba Colinsa, ter ga telesno pripraviti za finalno tekmo. Poraz domače ekipe je bil neizogiben.« Malo sta oba pomolčala. »Ni te očrnila, samo omenila te je in pri tem zapisala svoje dobro mnenje o tvojem delu. Prosim, pomiri se in ne delaj neumnosti.« je ponovno Tom poskusil pomiriti brata.
»Kako veš, da nisem miren?« je na videz mirno vprašal Mitch in pri tem jezno gledal fotografijo nad veliko posteljo, ki je kraljevala v njegovi zračni in moderno opremljeni spalnici s čudovitim pogledom na mesto. Kako lepo bodo slike poletele čez mesto in če bo imel srečo, pristale v umetnem jezeru v parku. Raztreščene na koščke, tako, kot bi on najraje videl raztreščeno presneto ženšče s predolgim jezikom.
Tom je ponovno globoko vdahnil, odločen, da bo bratu povedal resnico in tiho odgovoril: »Leon me je klical in rekel, da si se razburil zaradi članka. Menda nisi skoparil z žaljivkami za avtorico.«
»Ja, res sem se razburil in ne skrbi, ne bom naredil nič neumnega. Svoj bes sem že izbruhal.« se je zlagal, še vedno pripravljen počakati na Abigal, da se vrne v mesto, saj so mu na uredništvu povedali, da je zjutraj službeno odšla na pot in da se jutri vrne. Ne bo ji ostal dolžan. Mrha bo dobila svoje. Če se igra z ognjem, se lahko opeče. Tokrat ji bo res pošteno podkuril.
