Trmasti srci, 10. del

Na njegovo željo je ustavila na prvem počivališču. Veliko parkirišče ob bencinski črpalki poleg okrepčevalnice je bilo skoraj prazno, z izjemo nekaj tovornjakov in poltovornjakov. Sonce je že pripekalo in iz peščenih tal se je vročina odbijala in jemala kisik iz zraka. Oba sta pomislila na klimatsko napravo v avtu in se zahvalila za njeno iznajdbo. Brez besed sta izstopila in se odpravila k stavbi. On je odšel v toaletne prostore, ona pa je zavila v okrepčevalnico. Trudil se je skriti svoj nasmeh, ko je opazil, da se iz prostora ob točilnem pultu sliši moško veseljačenje. V toaletnih prostorih se je zadržal dlje kot je bilo potrebno in se tiho veselil njeni zadregi. Ravno, ko je hotel prijeti za kljuko, so se vrata odprla in vstopil je visok mišičnjak ter navrgel: »Tvoja bejba je pa res od vraga.« Nasmehnil se je in v potrditev svojih besed, še nekajkrat pokimal.

Mitch je bil rahlo zmeden in je zdaj z zanimanjem nadaljeval pot proti okrepčevalnici.

»Tvoja pa zna udar’t.« je zamrmral možakar s katerim se je srečal pri prvi mizi medtem, ko je opazoval pravo človeško goro, ki se je zvijala od bolečine na klopi pri drugi mizi. S pogledom je poiskal Abigal, ki je mirno sedela sama za mizo in srkala kavo. Sedel ji je nasproti in privlekel svojo skodelico kave ter z glavo nakazal proti zvijajočemu možakarju in s pogledom vprašal, kaj se dogaja.

Samo skomignila je z rameni in nezainteresirano dejala: »Ni razumel, da me ne zanimajo njegovi predlogi in pohotne potrebe. Ko se me je drznil dotakniti, sem mu nazorno s kolenom v občutljivo mesto, pokazala svoje mnenje.« Srknila je še požirek kave in mu ponudila rogljiček s svojega krožnika.

Očitno je njegov plan pogorel na celi črti in spet je bil on osmoljenec, a spoznal je še nekaj o njej. Abigal je očitno bila iznajdljiva in nikdar ne sme pozabiti, da zna tudi nerodno, a efektivno udariti.

Brez besed sta se peljala naprej. Radijsko postajo je zamenjala s cdjem. Prijetni ritmi izpod kitar Aerosmithov so mu bili nadvse všeč. Ni ga vprašala, kaj bi poslušal. Ne, sama je izbrala glasbo in zahvalil se je sreči, da je imela dober glasbeni okus. Le kaj bi lahko rekel, če bi ga vprašala? Prav besen je bil, da je ni mogel v ničemer zatreti ali ji oporekati. Gospodičnica »popolna«, je uživala v vožnji. Čeprav se je delal popolnoma nezainteresiranega, jo je opazoval. Glede dogodkov na počivališču je bila res neobremenjena ali pa je zelo dobro skrivala svoja čustva. Vsekakor pa ni skrivala boleče rame. In ker je to počela tako avtomatično, je bil prepričan, da jo že zelo dolgo boli in da se drobnih izdajalskih gibov, ki jih navadni ljudje ne bi opazili, v resnici sploh ne zaveda. V hipu ga je zadelo spoznanje, da sta se pred dobrimi petimi leti nečloveško sprla ravno zaradi njene leve rame. Bi bilo to mogoče? Ne, saj se je vrnila še isto sezono in igrala še celo naslednjo. Vse je bilo tako, kot je ona predvidevala in ne tako hudo, kot jo je on hotel prepričati. Sigurno je to slučaj in si je ramo kasneje ponovno poškodovala. Vsekakor, ko bo bolj očitno opazil bolečine jo bo vprašal. Ne tega zadovoljstva pokazati ji, da ni popolna že ne bo zamudil in mogoče jo bo zbodel, da je to posledica tiste poškodbe, čeprav ve, da to ni mogoče. Spet je komaj zadržal smeh saj bo slej ali prej tudi on prišel na svoj račun.