Trmasti srci, 12. del

»To pa je presenečenje. Ampak, me ne zanima! Daj kontroliraj se.« mu je tiho zasikala in ga poskušala odriniti. Počasi se je odmaknil in brez besed mimo nje smuknil ven. Oba sta grdo gledala in prav nihče si ni mogel misliti kaj se je res zgodilo. Abigal se ni več brigala za Mitcha. Fante je zbrala in jim razložila svoj načrt. V počasnem tempu so stekli po gozdni poti. Zrak je, kljub vročemu vremenu, bil prijeten in osvežujoč. Mitch je moral, pa čeprav ne rad, priznati, da so višinske priprave res dobra odločitev. Obsedel je pred kočo. Čeprav je skrbel za svojo postavo in redno telovadil, se ne bo pustil njej na milost in nemilost. Kasneje bo tudi sam stopil v zasenčeni gozd in se malo razgibal. Vsekakor bo prej poskrbel, da nje ne bo v bližini, da bi ga lahko videla. Dan je bil prelep, da bi se dolgo zadrževal pri svoji nejevolji, nelagodnosti in sovražnosti do postavne prasice Abigal. Naslonjen na kočo je pogledal trenerja in se mu nasmehnil. Trener Hocks je prvič pomislil, da so naredili napako, ko so ta dva smrtna sovražnika zaprli v skupno spalnico. Kaj če se pobijeta med seboj?

Po večerji so se nekaj časa še zadržali v skupnih prostorih, nato pa se je Abigal poslovila in odšla v sobo. Mitch je namenoma ostal še trenutek dlje. Popoldne je izkoristil in se še sam razpakiral. Najprej je skozi telesni napor z vadbo spustil nekaj zadrževane pare iz svojega telesa. Ampak olajšanje je bilo le kratkotrajno. Ravno je ves zadovoljen in sproščen prišel izpod tuša, ko se je Abigal vrnila s treninga s fanti. Njena oprijeta oprema se je lepila na njeno prepoteno, pregrešno lepo telo. Lasje so se ji ob ušesih, mokri lepili na vrat. Njene ustnice so bile še bolj rdeče kot po navadi in so kar klicale po tem, da jih okusi. Tekla je in njen utrip se še ni umiril. S suhimi usti je opazoval njene prsi, ki so se hitreje dvigale in spuščale. Iz omare je vzela čisto obleko in mu ne vede pustila neoviran pogled na dolge noge in tako prav zaobljeno ritko. Mešalo se mu je od poželenja. Ko je končno zaprla vrata kopalnice, si je dovolil dihati in je pri tem še tiho zastokal.

Te priprave bodo nadvse naporne. Zdaj je še malo sedel s fanti in veselo kramljal. Neumno je mislil, da bo že spala, ko bo on prišel v njuno sobo. Bal se je svojega telesnega odziva, ko jo bo imel tako blizu. Naj se je še tako trudil misliti na vse stvari, ki ji zameri in na dejstvo, da si večino časa želi močno in trdno stisniti prste okoli njenega vratu, ni uspel izbrisati poželenja po njej. Strast ga je grabila in močno vlekla niti domišljije, da ga je prav bolelo. Vseeno je potrkal in vstopil. Gorela je manjša lučka in na njeni postelji je stal prižgan računalnik, vrata kopalnice so bila priprta in po ugasnjeni luči je vedel, da je prazna. Ni je bilo.

Le kam bi lahko smuknila, se je za trenutek vprašal, a tok misli mu je hitro preskočil s tega vprašanja na prehudo radovednost, le kaj dela na računalniku? Počasi je sedel na njeno stran postelje in pokukal na ekran. Pisala je članek in istočasno je imela odprto pošto in talk. Bila je sredi pogovora. Njen sogovornik je bil neki Harry, ki ji je v zadnji vrstici napisal, da jo pogreša. Le zakaj presneti Harry ni imel priimka? Na sliki je lahko opazil, da je presneto čeden svetlolasec, kar je podžgalo njegovo tiho ljubosumje. Že je hotel z drsnikom vrniti pogovor na začetek, kako bi zvedel kaj več, ko je vstopila.