Trmasti srci, 17. del

Nekaj trenutkov je bila tiho nato pa se je ironično zasmejala: »Zakaj zaboga misliš, da bi se poslovila na vrhu svoje kariere?« Nato je preletela fante in se s pogledom ustavila na Colinsu, ki je zdaj dojel vse koščke zgodbe in je samo globoko pogoltnil in se osramočeno zazrl v tla. »Za zdaj imate dovolj, pospravite opremo.« je še rekla in odvihrala v sobo.

Mitch je potrkal in vstopil v njuno sobo. Tako kot je pričakoval, bila je v kopalnici in slišal se je zvok vode. Sedel je na posteljo pripravljen počakati koliko bo potrebno, da pride ven. Še vedno ni mogel dojeti, da si je zaradi trme uničila in očitno dokončno poškodovala ramo. Ne ni mu šlo v račun, da je on imel prav in da je lahko ona tako trmasta in ni pravočasno priznala svoje napake. Kako visoko ceno je plačala. Moral je priznati, da se mu je kar smilila in istočasno mu ni bilo jasno zakaj je zdaj vse to priznala in to vpričo toliko ljudi. Hitro je prišel do zaključka, da je požrla svoj ponos, da bi fantom dala lekcijo v upanju, da nihče od njih ne bo tak kot je bila ona. Zdaj je tudi dobil vsaj delni odgovor na vprašanje, s čim je pripravila Colinsa na sodelovanje, a očitno tudi Colins ni od začetka poznal cele zgodbe ali vsaj imen. Poskočil je, ko so se odprla kopalniška vrata. Čeprav ga ni niti pogledala je vedel, da je jokala. Urno je vstal in jo močno objel. Čeprav se mu je skušala iztrgati iz objema je ni spustil. »Močnejši sem od tebe in nič ti nočem, samo žal mi je, da se je zgodba tako končala. Mislim, da sva oba bila cepca.« ji je šepetal medtem, ko jo je močno privijal na svoje prsi. Nekaj časa se je še upirala nato pa spoznala, da nima možnosti in se je prepustila njegovemu objemu. Presenečena je bila, da je njegov objem pravzaprav tolažilen in prijeten. Že res, da je Mitch izredno postaven primerek moškega roda in da najverjetneje ni ženske, razen nje seveda, ki ne bi vzdihovale za njim. A vseeno, to je bil njen smrtni sovražnik Mitch Buchanon in ob njem se ne more počutiti dobro. Se ji je že čisto skisalo ali samo ta gorski zrak deluje tako čudno na njo? Ni našla pravega odgovora in je samo globoko vdahnila in se v trenutku oštela za to neumnost, saj so se ji nosnice napolnile z njegovim omamnim in možatim vonjem. No super, zdaj se ji bo še zlezel pod kožo. Iz teh begajočih misli jo je predramil njegov globoki glas tik ob njenem ušesu: »Si bolje?« Samo rahlo je pokimala. »Oprosti mi.« je še rekel in čutila je, da jo njegove roke počasi spuščajo iz objema. Naredila je korak nazaj, a ni ga mogla pogledati: »Prosim pusti me samo.« je rekla z drhtečim glasom.

»Seveda.« je rekel razumevajoče in odšel iz sobe.

Po kosilu se je Mitch opogumil in pristopil k Abigal, ki se je že pomirila.

»Zdaj je čas počitka. Mislim, da je čisto pravi čas, da začneva z vajami za tvojo ramo.« je predlagal.

Grdo ga je gledala in tuhtala, kaj naj naredi. Dovolj se je že osmešila pred njim. Mogoče bi se z njegovo pomočjo znebila vsaj bolečine.