Trmasti srci, 18. del

»Zdaj že znam udariti po mizi. Tudi tebe bi bilo treba dati čez koleno. Pridi greva v najino sobo, da si ogledam to ramo in da vidiva kaj bi bilo primerno zate.« je prekinil njeno premišljevanje. Ne bo ji dal možnosti, da se umakne. Tako trmasta trapa je. In samo bog ve, kako si jo želi. A to zdaj ni bilo pomembno. Zdaj mora misliti na njeno ramo. Prijel jo je za roko in odvlekel v sobo.

»Sleci si majico.« je ukazal, ko je zaprl vrata sobe. »Hočem videti ramo.« se je namuznil njenemu presenečenemu pogledu.

Tokrat ga je ubogala. Majico je potegnila čez glavo in pred njim obstala v svetlo modrem čipkastem modrčku.

»Naj oblečem športnega?« se mu je namuznila nazaj, ko je opazila njegov osupljivi pogled na svoje oprsje.

Globoko je požrl slino in odkimal. »Lep pogled bo moje plačilo in spodbuda, da te vsaj dvakrat na dan pripravim, da vadiš.«

»Naslednjič bom oblekla športnega, zato uživaj dokler lahko. Takega privilegija, gledati moje spodnje perilo, ne boš več dobil.« se je zasmejala in obmirovala pred njim.

Previdno je pretipal njeno ramo in se nekako uspel disciplinirati in posvetiti poškodbi. Preveril je gibljivost in prag bolečine, nato je pokazal nekaj vaj. Udobno se je namestil na posteljo in jo opazoval. Brez ugovorov je delala vaje. Zadovoljen z vzpostavljenim odnosom, ji je dovolil nehati in oditi na popoldanski trening.

Mitch je zmedeno sedel in opazoval Abigal pri vadbi z fanti. Bližal se je konec njihovih priprav on pa je bil ves na trnih. Še sam ni vedel zakaj. Tudi on se je pridružil fantom pri jutranji vadbi. Ubogal je njena navodila in izpolnjeval zahteve, tako, kot je ona pridno dvakrat na dan vadila za svojo ramo. Upoštevala je njegova navodila in ga za spremembo ubogala. A samo glede vadbe. Ostali čas je bila nadvse prijazna in spoštljiva do njega. Pravzaprav, glede moštva sta odlično sodelovala. Problem je bil, ker se ga je v prostih trenutkih, čeprav sta bila skupaj, na nek način izogibala in ga držala na distanci. Ni želela vzpostaviti prijateljskega odnosa. Veliko raje je imel nespametno furijo, ki mu je rada oporekala kot to furijo, ki se ga je izogibala. Tudi zvečer, ko sta ostala sama je z njim spregovorila le po nekaj besed, pa še to samo, če jo je kaj vprašal. Večino časa je imela v ušesih slušalke in je poslušala glasbo ali pa je tipkala po svojem računalniku. Skratka, pod okriljem njune spalnice, ga zanjo ni bilo. Uprl se je svoji radovednosti in ji ni stikal po računalniku. Imel je svojega in niti enkrat ni pokukala k njemu. Tako nasprotujoči občutki. Tako nasprotujoča ženska. Tok njegovih misli je prekinil trener Hocks: »Zdi se mi, da je dobro pripravila fante in vsi je slepo ubogajo. Kar nekaj pametnih navad jim je vcepila.«