Trmasti srci, 2. del

»Glej Mitch, ponovno preberi članek. Zaupaj mi. Ni napadla tebe, temveč Colinsa.« malo je pomolčal. »Ne pozabi, da sva zvečer povabljena domov, k staršem na večerjo. Tokrat si ti na vrsti, da prineseš mami rože, jaz bom poskrbel za vino.« je še rekel Tom in se poslovil.

Mitch je stal in strmel v fotografijo. Hudiča, tako poželjiva je. Greha vredna. Moral si je priznati, da pravzaprav ni toliko besen na Abigal, temveč na dejstvo, da je vse, kar je zapisala res in da nikomur ni uspelo ukrotiti poškodovanega zvezdnika in ga pripraviti do tega, da pridno dela in si povrne moči. Želja, uničiti fotografije ga je počasi minevala. Spomnil se je, koliko besed in truda je bilo potrebno, da je brata prepričal, da mu izdela posnetke v tako velikem formatu. Takoj, ko jih je videl jih je poželel imeti. Njegov mlajši brat Tom, fotograf po poklicu, ki si kruh v prvi vrsti služi s fotografiranjem za Playboy, je uspel med kampanjo ene od humanitarnih akcij, kjer so se znani športniki slikali za koledar, prepričati Abigal Johnson, da mu je pozirala tudi za njegovo razstavo aktov. Čeprav ni pokazala ničesar, so njene slike neverjetno seksi. Med drugim, sta se dogovorila, da njena identiteta ostane skrita. Mitch je uporabil vse možne zvijače in podkupnine, dokler na koncu od brata ni uspel dobiti fotografij in seveda imena skrivnostne ženske. Ne glede, koliko je jezen na njo ali pa na resnico, ki si jo je drznila reči na glas, ne bo uničil teh umetnin. Počasi se je obrnil in odšel v kuhinjo po skodelico kave. Njegove stopinje so odmevale po zloščenem parketu. V dobro osvetljeni kuhinji je hitro skuhal kavo. Med tem, ko je čakal, da se skuha je v mikrovalovko postavil krožnik s svojim kosilom. Njegova gospodinja, ki je prihajala tri krat na teden, mu je vedno skuhala dovolj, da si je lahko tudi takrat, ko je ni bilo, samo pogrel in jedel. Jeza ga še ni zapustila.

Pojedel je kar stoje in krožnik odložil v lijak. V resnici mu ni bilo do hrane in sploh ni vedel, kaj je jedel. S skodelico kave se je napotil v svoj kabinet in se lenobno spustil za veliko pisalno mizo. Ne glede na to, kar je rekel bratu, je v njem vrelo in Abigal se tokrat ne bo izmazala. Še vedno besen, je odprl svoj računalnik z namenom, da napiše vse tiste žaljive argumente proti njenemu članku, ki so se mu podili po glavi. Njene telefonske številke ni imel, njen službeni mail pa je bil vsem znan, zato je začel sestavljati elektronsko pismo. Za trenutek je zaprl oči, z namenom skoncentrirati se na uvod. Na njegovo presenečenje, se je v trenutku v njegovih mislih narisala njena zapeljiva podoba. Moral si je priznati resnico in se spopasti z dejstvi.

Mitch Buchanon je obseden s sanjsko žensko Abigal, ki jo ima na slikah, brez njene vednosti seveda.

Ta Abigal, je nežna in poželjiva in nemalokrat je sanjaril o tem kakšna je njena koža na dotik, kako mehka in svilnata je ter kako lepo diši in se v vsem prilega njegovim prstom, ki bi radi drseli po njenem mehkem in toplem telesu. Prava Abigal, ženska od krvi in mesa pa je čisto nekaj drugega. O tej Abigal, ima on zelo trdno mnenje, ki ga poznajo vsi. Abigal Johnson, je navadna, vase zagledana, razvajena in trmasta trapa, kateri bi najraje zavil vrat. Naredil je požirek kave in se vrnil k pismu. V pičlih nekaj minutah je imel natipkanih pol strani argumentov in žaljivk, ki jih ji je veselo poslal. Ravno, ko je na računalniku zasvetilo, da je pošta odšla, se mu je povrnil razum. Z grozo je strmel v ekran. »Idiot zarukani!« se je ozmerjal. Le zakaj moram vedno v jezi delati neumnosti? Eno je, slabo mnenje zabrusiti ji v obraz, čisto nekaj drugega pa je, če ji to, lepo na pladnju, prinese v pisni obliki in s podpisom. Nekaj časa se je še tako pomiloval in istočasno besnel sam nad seboj. V trenutku, ko je hotel zapreti svoj poštni program, je zasvetila ikonica in oznanila novo sporočilo. K

ar zmrazilo ga je, ko je videl, da je prejel pismo od Abigal. Hitro ga je odprl in začel brati. Pisalo je: »Hvala za tako nazorno mnenje o mojem članku. Mogoče ga v sobotni izdaji objavim pod rubriko Pisma bralcev. Lep dan ti želim.«