Trmasti srci, 20. del

»Upam, da nisi več jezna, ker se peljem s teboj?« je resno vprašal Mitch in še preden je odgovorila je dodal, »oprosti za tiste medene tedne, pač ne maram, če moram tolikokrat ponoviti isto stvar.« »Priznam, da se bolje počutim, da v tem nisem sama in ne zamerim, saj sem jaz tudi taka.« Mitch je pomislil ali je sploh opazila, kako sta si v marsičem podobna.

Imela sta srečo, da je bil oskrbnik v svoji koči in jima je oddal manjšo kočo poleg. Avto sta zapeljala pod pokrit prostor ob koči. Kljub poletnem večeru je nevihta zelo shladila ozračje. Ko sta ostala sama, v velikem prostoru s kaminom v katerem je zdaj plapolal prijeten ogenj in grel njuni premraženi telesi, sta se prvič sprostila. Mitch jima je skuhal kavo in preveril signal na mobitelu, a bilo je zaman, signala ni bilo. Zunaj se je nevihta še stopnjevala in odločila sta se, da bosta prespala kar na kavču ob kaminu. Res, da je koča imela kar štiri spalnice v zgornjem prostoru, ju ni mikalo, da bi odšla vsak sam poslušat zvoke nevihte, ki je zavijala okoli koče. Oba sta bila utrujena in ker je elektrika ves čas samo mežikala od nenehnih izpadih, sta zgodaj odšla spat. Kavč je bil malo ožji od postelje, ki sta si jo zadnjih deset dni delila, zato sta morala zdaj ležati dokaj blizu. A oba sta bila utrujena in ju to ni motilo. Abigal se je zbudila ob zvoku odpiranja vhodnih vrat. Zbegano se je zazrla v režeč se nasmeh moškega s fotoaparatom. Istočasno je čutila nežno sapo na svoji rami in moško roko čez svoj pas. Hitro je dojela, da sta z Mitchem spala v trdnem objemu. Hudiča, kako se je to zgodilo? Rahlo se je premaknila in ga dregnila s komolcem. Takrat je tudi on počasi odprl oči in se zastrmel v  moškega na njunem pragu.

»Se opravičujem, ker sem vaju zmotil, počakal bom zunaj, da se oblečeta.« se je opravičil medtem, ko se je smejal na ves glas in pri tem sprožil svoj fotoaparat. »No, končno draga Abigal, da si nam postregla z novim fantom, to bo fantastičen članek.«

»Andy, da si ne drzneš česar koli objaviti!« je zarohnela Abigal in sedla ter s seboj povlekla pol odeje. A Andy se je samo smejal medtem, ko je zapiral vrata.

»Ga poznaš?« je tiho vprašal Mitch.

»To bo moj prismuknjeni znanec, paparac Andy, ki bo tole drago prodal in z ničemur mu ne bom mogla tega preprečiti.« je nemočno rekla in ga pogledala čez ramo. »Oprosti.« je še dodala nato pa vstala in poiskala svojo obleko.

»Hej, saj sva čisto lep par. Nihče ne bo vedel, da se pravzaprav ne marava.« se je zdaj nasmehnil Mitch. Razen vseh, ki prav dobro vedo, da se ne prenašata.