Trmasti srci, 22. del

Samo pokimala je in dala še zadnja navodila nato pa odšla ven na hodnik, kjer je na videz miren in sproščen stal Mitch. »Želel si govoriti z mano.« je rekla uradno.

»Ja sem, glej potrebujem uslugo. Potrebujem tvoje sodelovanje in pomoč.« je rekel nemočno.

»Povej kaj potrebuješ, če je v moji moči ti bom pomagala.« je odvrnila iskreno.

»Glede članka in slik se gre. Veš moja starša sta nasedla in te želita na vsak način spoznati. Nikakor jima ne morem dopovedati, da nisva par. Skupaj delava in to je za njiju dovolj, da mi ne verjameta. Po njuni teoriji, če ne bi bila par potem, bi eden od naju odšel iz kluba. Žal ne razumeta. Jutri sva povabljena na večerjo.« je rekel in se predal njeni odločitvi na milost in nemilost.

Abigal ga je nekaj časa gledala in spoznala koliko se je pravzaprav moral moški kot je Mitch ponižati, da je prosil nekaj takega in istočasno je spoznala koliko Mitchu pomeni njegova družina. Očitno bi naredil vse, da bi osrečil starša. »Prav, pa pojdiva na to večerjo.« je rekla in nato vprašala, »kaj naj oblečem in kako naj se obnašam?«

Mitch se je hvaležno nasmehnil in rekel: »To je družinska večerja, starša, Tim in njegova zaročenka ter midva. Vse se bo odvijalo doma. Enkrat mesečno se dobimo in to je to. Obleci kaj sproščenega. Pridem pote ob 18.30.« Malo je pomolčal in tiho dejal: »Hvala Abigal, dolžan sem ti uslugo.«

Abigal je samo globoko vdahnila: »Ne, jaz dolgujem uslugo tebi. Skrbiš za mojo ramo, čeprav še vedno mislim, da je to le potrata časa. Poškodba je prestara.«

Nežno jo je pogledal in še preden se je zavedal, kaj mu roji po glavi, je rekel: »Rad bi potratil ves svoj čas zate Abigal.«

Oba sta obstala kot okamnela. Oba sta bila presenečena nad to izjavo. Zdaj ni bilo poti nazaj, zato je še dodal: »Nisi več zoprna trapa. Pogrešam te v svoji postelji. Rad bi kaj več, kot samo spal ob tebi.« Že je naredil korak stran od nje, ko se je obrnil in resno dodal »Premisli Abigal.« nato pa urno odšel, čez ramo je samo še poudaril »18.30!«

Sedel je v svojem avtu in globoko dihal. Le kaj se je prejle pripetilo v fitnes studiu? Se mu je čisto zmešalo ali kaj? Če se ne moti je ravnokar ponudil Abigal, da bi bila res par. Ljubi bog, sigurno se mu je zmešalo! Odkar so prišli s priprav in odkar je v časopisu izšla kratka zgodba z njuno fotografijo ni imel miru. Vsi so ga spraševali o Abigal in o tem ali sta res par. Najlažje jim je bilo pritrdilno odgovoriti, kar je on tudi počel. Od vsega pretvarjanja si je res poželel, da bi bila z Abigal par. Iz dneva v dan ga je vse bolj in bolj vznemirjala. Hrepenel je po njenih dotikih in zvečer, ko je legel v svojo posteljo jo je lahko zavohal in slišal njeno enakomerno dihanje. Konec koncev je deset noči preživel tako, da jo je opazoval. Potem ni nič čudnega, da si jo tako močno želi za sebe. Spoznal jo je, ljubko, naravno, pametno in sposobno ter nadvse poželjivo. Sploh se ni več poznal. Že zelo dolgo ni pomislil, kako bi jo najraje zadavil. Še slabše, ves ta čas, kar so bili doma, ni poklical niti ene svojih priležnic. Najbolj ga je presenetilo in dodatno navdušilo dejstvo, da ga Abigal ni napadla in mu stresla v obraz, da je neotesan cepec. Ne, Abigal ni rekla ničesar, tudi večerje ni odpovedala. Nič.

Še zadnjič si je s krtačo povlekla čez lase in jo odložila. Gledala je svoje velike oči, nežno našminkane, ki so zrle iz ogledala. Se ji je zmešalo, se je že neštetotič vprašala. Le zakaj se ji je Mitch za trenutek zasmilil in je zato sprejela njegovo povabilo na družinsko večerjo? In le zakaj hudiča mu ni izpraskala obraza, ko ji je omenil, da bi bil res rad par z njo. Se mu je čisto zmešalo ali kaj? Se je morda njej zmešalo? Namesto, da bi bila jezna nanj, je mislila na njegove močne roke. Enkrat se je celo ujela, ko je sanjarila o tem, da jo te roke ljubkujejo in božajo, se strastno sprehajajo po njeni koži. In ustnice, čutne in poželjive, kaj vse ji delajo. Sigurno se ji je zmešalo! Namesto, da gre z njim na večerjo, bi morala iti na psihiatrični oddelek.Ponovno se je zazrla v svojo podobo in popravila šminko na ustnicah. Pogled je vrgla na uro, ki je kazala 18.28, ko je pozvonilo. Urno je stopila k vratom in jih odprla. Za trenutek je ostala brez zraka. Pred vrati je stal Mitch, v navadni srajci in kavbojkah, v roki pa je držal šopek rož. »Pozdravljena Abigal, čudovita si.« je dahnil medtem, ko jo je požiral s pogledom. Oblečene je imela ozke kavbojke in oprijeto majčko brez rokavov, čez pa odpeto srajco s kratkimi rokavi. Nekaj centimetrske pete sandalov, so podaljšale njene že tako dolge noge. »Te so zate.« je rekel in ji predal šopek rož.