Trmasti srci, 24. del

Abigal je začudeno strmela zdaj v eno zdaj v drugo žensko nemočna, da bi oporekala. Ni mogla. Kaj bi lahko rekla? Njun odnos se je res spremenil. In ne, ona ga ni več sovražila. Saj v resnici ga nikoli ni. Jeza in zamera je izpuhtela. Še sama ni vedela kdaj in kam. Ga je ljubila? Ne. Všeč ji je, želi si ga. Mogoče ga pa res čisto, čisto malo ljubi in on tudi drugače gleda na njo. Jo ljubi? Ne. Mu je všeč, si jo želi? Seveda, saj ji ne bi predlagal zveze, če si je ne bi želel. Oh kakšna zmešnjava!

»Pridi, rad bi ti pokazal mojo sobo.« je rekel Mitch in jo povlekel proti stopnišču. Tiho mu je sledila. Vstopila sta v sobo in Mitch je zaprl vrata. Ni se potrudil, da bi prižgal luč, saj je mesečina kar dobro osvetljevala prostor. Naslonil se je na vrata in globoko vdahnil: »Oprosti, če so bili naporni. Moral sem malo oditi od njih. Toliko, da se zberem potem pa se bova poslovila.«

»Bojim se, da tvoja mama pričakuje, da bomo vsi prespali tukaj.« je zašepetala Abigal.

Mitch je urno odprl oči in se zazrl v njo. Samo nemo mu je pokimala. Z roko si je šel skozi lase in zaklel. Nato je z nežnejšim glasom rekel: »Oprosti, nisem jezen nate, samo kar malo mi je nerodno v kaj sem te vse potegnil.« Pri tem pa se je zavedal svojega veselja in svoje nemoči, da bi prespal z Abigal v svoji stari mladinski, ozki postelji. Še vedno ni z ničemer namignila, kaj si misli o njegovem predlogu, da bi bila par. V resnici se je bal, da bi ga zavrnila in bal se je svoje telesne reakcije na njeno bližino. Jo bo uspel skriti in se ne osmešiti pred njo? Počutil se je kot, da je nedolžen šolarček. Zakaj mu je morala ravno Abigal Johnson zlesti pod kožo? Zakaj od vseh žensk, si mora želeti prav njo?

»Saj je v redu.« je tiho rekla in se obrnila ter zakorakala po sobi. »Če želiš lahko prespiva tukaj.« Še sama ni vedela zakaj je to rekla, ko je ravno v tistem trenutku opazovala njegovo posteljo. Definitivno se ji je zmešalo! Le zakaj je verjela besedam gospe Buchanon? Si je mar res želela, da bi jo Mitch vzljubil, ga je ona vzljubila? Vsekakor, mu ni več nagajala na vsakem koraku in še sama ni vedela, kdaj si je nehala želeti spraskati mu tisti samozavesten nasmešek z obraza. V tem trenutku si je poželela, da bi jo objel, da bi jo poljubil. Hitro se je obrnila proti njemu. Toliko je bila zatopljena v svoje misli, da ni slišala, da ji je stopil za hrbet. Zaletela se je vanj in če je ne bi hitro ujel, bi padla. Tako jo je držal in vse kar je lahko mislil je bilo to, kako bi jo bilo poljubiti. Počasi je začel spuščati glavo proti njej. Za delček sekunde so se njune ustnice dotaknile. Oba sta čutila ogenj, ki jima je zajel telo, brez oklevanja ali slabe vesti so se njune ustnice ponovno združile. Oba sta se predala.

»Ljubi bog, Abigal, še veš ne, kako si te želim.« je zašepetal Mitch med poljubom in se nato spet čisto predal njenim ustnicam. Z eno roko jo je močno privijal ob svoje telo in z drugo ji je drsel po hrbtu. »Tudi jaz si želim tebe, Mitch.« je zašepetala in ga ponovno poljubila.

»Pojdiva domov,« je malo kasneje rekel Mitch. Abigal se je lenobno pretegnila. Obrnila se je in dvignila na komolec. Še enkrat je s pogledom ošvrknila sliko nad posteljo in zmajala z glavo. Sinoči jo je pripeljal k sebi domov. Toliko sta bila zaverovana en v drugega, da ni takoj opazila okolice. Šele kasneje je opazila svoje akte na njegovih stenah in zgrožena onemela. Samo zasmejal se je in ji povedal vso zgodbo in kaj vse je moral narediti, da je dobil te slike in izvedel kdo je na slikah. Priznal ji je, da jih je hotel uničiti, ko ga je napadla v članku. Nejeverno je strmela vanj in poslušala. Za trenutek se je ustrašil, da bo spet postala zoprna furija, ki ga prezira. Padel je na kolena in jo prosil, naj ne bo jezna in naj mu da priložnost. Ni bila jezna, a tega mu ni hotela povedati, bila je presenečena in bila je polaskana. Zdaj je s prsti drsela po njegovih prsih in mu tiho šepnila: »Dobro jutro, Mitch.«