Trmasti srci, 8. del

Mitch je v naglici odklenil vrata svojega stanovanja. Pogled se mu je ustavil na uri v hodniku in nebogljeni vzdih se mu je izvil iz prsi. Spet je zamujal. Urno je slekel srajco, ki jo je sinoči oblekel za zmenek z eno od svojih priležnic. Odločil se je, da se samo na hitro oprha, predno se odpravi na priprave ekipe. To so bile kondicijske priprave in kot vodja medicinskega dela ekipe je moral z njimi. Abigal se je odločila, da jih bo zvlekla na višinske priprave. Najeli so planinsko kočo za deset dni in odhod naj bi bil čez pet minut, on pa je šele zdaj prišel domov. Še sreča, da je imel vso prtljago spakirano. Ponovno je nejevoljno pogledal na uro in stopil pod poživljajoč curek tople vode. Nehote se je prepustil užitku in misli so mu zaplavale po sinočnjih dogodkih. Z dolgonogo, črnolaso Alison je šel v klub plesat. Dobro uro se je z njo spogledoval na plesišču, nato jo je pospremil domov. Že med vožnjo ga je zapeljevala in mu obljubljala sproščujočo spolno potešitev. Od kluba do njenega stanovanja sta potrebovala petnajst minut vožnje. Sreča, da je bila temna noč, brez zvezd in meseca. Alison si je zadala nalogo, da mu pokaže in dokaže, kako si ga želi.

Najprej ga je z božanjem spravila skoraj ob pamet, ko pa se ga je dotaknila z mehkimi ustnicami, se je lahko samo zahvalil sreči, da nista zletela s ceste. Ni ji hotel ostati dolžan, zato je voljno sledil v njeno stanovanje. Še predno sta zaprla vhodna vrata, že sta se strastno poljubljala. Poznal je njeno stanovanje, zato jo je brez težav odpeljal v njeno spalnico in jo tam prav počasi in z užitkom slekel. Še zdaj so ga ščemele ustnice od vseh poljubov, ki sta si jih izmenjala. Roko na srce, njegove ustnice so oddelale in trojno povrnile uslugo iz avta. V nosu ga je še vedno omamljal njen vonj. Spomnil se je vsakega milimetra njene kože na katerem so se njegove ustnice ustavile in ki ga je njegov jezik polizal. Ves trd je vzdihnil in si namilil lase. Medtem, ko si jih je umival, so se mu vrinili spomini, kako se je Alison igrala z njegovimi lasmi, ko jo je prav počasi napolnil in jo nato pošteno zadovoljil. Pomislil je, kako prijetno bi bilo imeti Alison sedaj pod prho, a mu je v istem trenutku druga ženska podoba napolnila misli. Oh, kako bi šele bilo prijetno imeti Abigal pod tušem in njo pošteno zadovoljiti in pustiti, da ona zadovolji njega. »Abigal!« mu je misel zakričala v možganih. V hipu je nehal sanjariti.

Že toliko časa je bil v klubu, da so vsi vedeli, da ob jutrih vedno zamuja. Nasmehnil se je ob misli, kako so njemu vedno povedali napačno uro odhoda. Po navadi so zanj odhod prestavili pol ure prej, tako, da so lahko odšli po planih. Tokrat mu je odhod sporočila kar Abigal sama. Ona najverjetneje ne pozna njihove navade. Torej bo pošteno zamudil. Jezen je bil sam nase, saj ji ni hotel pokazati svojih slabosti. Ne, njej že ne, zato se je potrudil po svojih najboljših močeh. Hitel je, kot še nikdar v življenju. Tako ali tako je že vodila v njunem tihem dvoboju. Spet ga je popadla jeza, ker ni vedel, kako je prisilila Colinsa, da je redno prihajal na njegove terapije. Po tretjem obisku se je Colins spuntal in ni prišel na terapijo. Ves srečen, da bo Abigal postavil pred nemogočo nalogo, jo je poklical in povedal za problem. V slabi uri sta prišla oba. Tako Colins kot Abigal. Ves čas je Colins s strahom pogledoval proti njej in pridno delal. V zadnjih dveh tednih ni nikdar več manjkal ali karkoli jemal neresno. Ves čas se je trudil najti odgovor, s čim ga je prisilila. A ni ga našel. V naglici se je odpeljal proti dvorani. Imel je srečo. Dan je bil lep in sonce je že sijalo in dvigovalo poletno temperaturo. Nobenega zastoja v prometu ni bilo, nobene gneče, nobene nesreče, za povrh je padel v zeleni val na semaforjih. Ko se je približal parkirišču pred dvorano se je rahlo oddahnil. Ni zamudil. Avtobusa še ni bilo. Tam sta, naslonjena na velikega rdečega terenca, stala le Jerry in Abigal. Zapeljal je proti njima in odprl steklo. Veselo se jima je nasmehnil in pozdravil. A nasmeh mu je kaj hitro splahnel, saj sta ga oba grdo gledala in Abigal je samo jezno rekla: »Zamujaš.«

»No, malo že. Se opravičujem. Kje so ostali?« je vprašal in se trudil zveneti sproščeno.