Trmasti srci, 9. del

»Ob določeni uri so se odpeljali. Odhod je bil ob 7.30, zdaj pa je ura 8.35« je rekla hladno in ga opazovala. Samo skomignil je z rameni, Abigal pa je nadaljevala: »Ker potrebujemo avto za vsak slučaj in ker sem jaz vodja odprave je prav, da vzamem svoj avto, zato sem te počakala, toda opozarjam te, da pohiti. Za kazen se boš moral peljati z menoj, če ti ne odgovarja, da bi te peljala ženska, greš lahko s svojim avtom, če bo seveda lahko prišel do cilja.« je prhnila in si ogledovala njegov športni dvosed. »Bom prenesel.« ji je odgovoril z istim tonom in iz svojega prtljažnika vzel svojo prtljago in jo odložil v njen avto pri tem pa s pogledom ošvrknil prepoln prtljažnik. »Samo parkiram avto v garažo in lahko greva.« je uspel reči nato pa odpeljal.

S hladnim izrazom na obrazu se je spravil v njen avto in še enkrat pomahal Jerryju, ko je Abigal speljala. Prav potruditi se je moral, da bi zadržal hladen in zadržan odnos do nje. V resnici je bil navdušen nad njenim avtom. Še nikdar ni sedel v tako udobnih sedežih. V nosu ga je ščemel nežen in prijeten vonj njenega osvežilca zraka. Iz zvočnikov se je v ravno pravšnji glasnosti slišala njegova priljubljena radijska postaja in kaj hitro je opazil, da je Abigal v resnici prav spretna in dobra voznica. V eni besedi, užival je v vožnji, a tega ji ne bi priznal za nič na tem svetu. Delal se je, da opazuje okolico, v resnici pa je temno steklo sončnih očal skrilo njegov pogled, s katerim jo je pozorno opazoval. Lase je imela spletene v kito in opazil je, da je uživala v vožnji in si celo mrmrala melodijo. Zabolelo ga je in res razjezilo dejstvo, da se že ves čas sploh ni menila zanj. »Uživaš?« je naposled zasikal Mitch.
»Seveda, saj bi ti tudi, če bi bil na mojem mestu.« se mu je zasmejala nazaj.

»Najbrž.« je zamrmral in spet je nastala tišina. Očitno je bilo, da njo ne moti in da uživa. Pomislil je: »Ne trapa, navadna prasica je!« seveda tega ni mogel izreči na glas. Zdaj je res pogledal skozi okno, a kaj kmalu mu je pogled spet odtaval nazaj k njej. Opazil je rahli, nezavedni gib in pomislil, da jo boli rama. Torej bo mogoče gospodična popolna potrebovala njegovo pomoč. Spraševal se je, kako ga bo prosila za nasvet in pomoč. Ali bo ponižna? Veselje jo bo gledati, ko se bo morala ponižati. Skoraj bi se nasmehnil, ko je prišel do zamisli, kako se ji bo še prej maščeval. Vozila sta se po neobljudeni pokrajini in če jo prosi, da ustavi za kavo in stranišče jo bo nepripravljeno porinil naravnost v roke osamljenih tovornjakarjev. Prav zanimalo ga je, kako se bo spopadla s tako situacijo. Gospodična »moški me občudujejo, jaz jih pa ponižujem«, bo dobila vpogled v moško občudovanje in to iz prve roke.