Ana je skomignila z rameni in v mislih oblikovala čim boljši odgovor, vendar se zaradi Joštove prisotnosti, ki ji je sedel nasproti, sploh ni mogla zbrati. Jošt je opazil njeno zadrego, in kar sam odgovoril na vprašanje: »Dekliški tek.«
»Aha,« je prikimala zdravnica. »Vsakoletna tradicija naše šole.« Ana je zaradi močnega razkužila trznila, ko ji je dr. Muharjeva na najbolj odrgnjeni rani za nekaj sekund pridržala vato. »Pa si si pozabila zavezati tekaške copate, ali si opazovala koga zanimivega?« je še bolj podrezala zdravnica, s čimer je Ana le še bolj zardela. »No, ampak saj boš v redu,« je rekla, ko ji je prek nog prilepila še obliže neverjetnih velikosti. »Si v spremstvu fanta, ki ti je zelo vdan,« je še rekla ter ji pomežiknila, Ana pa se je zagledala v velikansko injekcijo na njeni omarici in si zamišljala, kako bi ji jo kljub temu, da je mirno dekle, z največjim užitkom kam zapičila.
»Takole, lahko greš,« ji je rekla dr. Muharjeva, ko je končala z urejanjem njene zdravstvene mape. Ana je olajšano pohitela skozi vrata, kolikor so jo že nesle noge, a kaj kmalu jo je dohitel Jošt.
»Si zdaj bolje?« jo je vprašal.
»Ja. Hvala za pomoč,« mu je odgovorila z mehkim glasom in tako pospešila, da je imela občutek, da ji bodo noge na neki točki samo še odpovedale.
»Kam se ti pa tako mudi?«
»Na tek.«
Kar začutila je, kako se je za hip ustavil in se vprašal, ali se ji je zmešalo. Ne še, je pomislila, a se mi bo kmalu.
»Čakaj,« jo je prijel za nadlaket in jo ustavil. »Resno greš nazaj?«
Skomignila je. »To, ali pa mi bo Grofova dala dodatne zaposlitve takoj, ko bom lahko normalno funkcionirala.«
»Sem se popolnoma strinjal s tabo, ko si mi rekla, da sem smotan, ampak moraš priznati, da tudi ti nisi kaj preveč gladka,« je dejal in ji na vsak način želel preprečiti, da bi se vrnila k uri športne. Še sam ni natančno vedel zakaj, a nekaj v prsih mu ni dalo miru. Nekaj, kar se je razplamtelo že dober čas nazaj in nekaj, kar bi lahko potešila le Ana.
Ob njegovih besedah se je namrdnila.
»Daj, pusti mi, da te pospremim domov.«
»Ampak, profesorica …«
»Nič ne bo,« jo je prekinil. »Veš Ana, življenja ne smeš jemati preveč resno.« Takrat je svoj pogled usmerila naravnost v njegov obraz in pred seboj videla vse sanje, za katere je noč za nočjo upala, da se ji bodo uresničile. Najhuje pa se ji je zdelo, da je imela občutek, kot da so ji že tako zelo blizu. Preveč blizu, je pomislila in pogled ponovno usmerila navzdol, nato pa je pogledala skozi okno in opazila, kako je trener Hribovnik fantu v rdečem dresu zapiskal in povedal nekaj krepkih.
»Ampak tvoj nogomet,« je začela, a končala takoj, ko se ji je Jošt nasmehnil.
»Bojim se, da tudi z nogometom danes ne bo nič.« Začudeno je skremžila obraz. »Imam pomembnejšo nalogo.«
Kot kakšna zmedena trapica mu je postavila vprašanje, za katerega ji je, čim ga je izgovorila, postalo žal: »Katero?«
Jošt je naredil korak bližje. »Neko dekle, ki se je spotaknilo in poškodovalo, moram varno pospremiti domov.«
Ano je ob teh besedah po celem telesu spreletel srh in komaj se je zavedla, že je družno z Joštom hodila proti svoji ulici.
