Zelena hiša 10. del

Edward je skočil pokonci in urno zgrabil za Debyno zapestje. Gledal jo je presenečeno. Po kosilu se je udobno namestil na kavč in začel gledati oddajo na Discoveryju.

»Zaspal si. Samo pokriti sem te hotela,« je prestrašeno rekla Deby in strmela v njegove prste na svojem zapestju.

»Oprosti. Prestrašila si me, jaz pa sem prestrašil tebe. Še enkrat oprosti,« se ji je nelagodno nasmehnil in spustil njeno roko. Sam si je še malo povlekel odejo višje. »Hvala. Zelo si pozorna.«

»Poklicna deformacija,« je rekla skozi smeh in se napotila ven.

»Kasneje bi lahko skupaj spila kavo. Malo družbe mi bo prav prišlo. Ne bom te ugriznil,« je predlagal Edward.
»Prav,« je rekla kratko in se nasmehnila.

Skozi okno jo je opazoval, ko je obešala že drugi pralni stroj perila. Veter ji je malo nagajal, a je uspešno obesila velike kose posteljnine. Nato se je nekaj minut igrala z njegovim psom. Metala mu je palico in vsakič ji je prinesel palico nazaj. Sproščeno se je smejala. Danes je bil prepozen, da bi se ji pridružil pri igri s psom, a jutri ji bo sledil takoj, ko bo vzela škaf s perilom. Pes bo sigurno ob njej in lahko bosta skupaj uživala v trenutkih spontane sprostitve. Še vedno se je smehljal, ko se je vrnila v hišo. Dokazal bo obema, da lahko uživata v družbi drug drugega. Neumno je bilo, da se jo je izogibal. Mogoče bosta razvila pravi odnos. Mogoče, bo odkril kaj o njej, kar bo pregnalo njegovo poželenje po njej. Kdo ve, kaj vse lahko odkrije? Mogoče, ji bo všeč in mogoče, bi se lahko zapletel z njo. Mogoče, …. Iz misli, ga je predramil zvok poltovornjaka, ki se je ustavil pred vhodom. Nejevoljno je vzdihnil. Tako si je želel popiti kavo v Debyni družbi, zdaj pa bo dobil obiske. V drugih okoliščinah bi bil vesel mladih kavbojev, ki jih je najemal za pomoč pri delu na ranču. Bili so prijetni fantje. Vsi delovni in z zdravim smislom za humor. Gledal jih je, kako se bližajo vhodnim vratom. Prej nikoli ni opazil kako presneto postavni so. Kot bi stopili z reklame za Marlboro. Glasno je pozvonilo. Deby je urno stopila odpret vrata. Vmes je pogledala k Edwardu. Samo neumno jo je gledal. Ni hotel razkriti, da ve, kdo je prišel. Če bi povedal, bi vedela, da rad kuka skozi okno in lahko bi dojela, da tudi njo opazuje, ko se smuka okoli hiše. V mislih se je ponovno zahvalil dedku, da je sezidal hišo tako, da okna v dnevni sobi gledajo na dva konca, na vhod in na vrt ob hiši. Potrudil se je in vljudno vstal. Slišal je predstavljanje v hodniku. Zaškrtal je z zobmi, saj je bila Deby nadvse vljudna s prišleki. Vedel je, da ji je vsak stisnil dlan. Hudimana, ti fantje, so bili po letih bliže Deby, kot ji je bil on s svojimi osemintridesetimi. Sedem let res ni veliko, a kaj, ko ni vedel, kako na to gleda Deby. Spet se je oštel. Le kaj mu je bilo? Saj se je odločil, da ne bo zapeljal svoje gospodinje, samo prijateljstvo je hotel. Tiho ljubosumje, mu je takoj sporočilo, naj se ne slepi.

Fantje, za katere je zdaj spoznal, da so že zdavnaj prerastli ta izraz, so glasno vstopili v dnevno sobo. Deby jim je sledila. Brez besed je zložila odejo, da bi se moški lahko normalno posedli.

»Skuhala bom kavo,« je rekla prijazno in izginila v kuhinjo.

Vsi so občudujoče strmeli za njo.

»Torej, si končno dobil novo gospodinjo?« je vprašal Frank.

»Ja. Potrebovali smo novo gospodinjo in tako sem najel Deby,« je stvarno odgovoril Edward.

»Zasedena?« je tiho šepnil Andy.

»Prste stran od nje!« je zarenčal Edward in jih vse štiri resno premeril s pogledom.

Samo zasmejali so se in naredili nedolžne obraze.

»Tvoja?« je zanimalo Nathana.

»Mogoče,« je zasikal Edward.

»Torej je še vse odprto,« se je nasmehnil Lester.

Edward jih je samo grdo pogledal in ponovno tiho zasikal: »Prste proč!« Glasneje in bolj prijazno je začel pogovor: »Naslednji teden bi začeli z delom na polju. Upam, da boste vsi prosti in boste lahko prišli k meni,« Bal se je, da bi Deby lahko slišala kaj od njihovega začetnega pogovora. V kolikor bodo tiho, bo posumila, da šepetajo in spet bo v nelagodni  situaciji. Na njegovo srečo, možje niso bili neumni in so takoj sprejeli pogovor.

Deby jim je postregla kavo in na mizo položila krožnik z domačimi keksi z marmelado, ki jih je spekla zjutraj.

»Ti ne boš spila kave z nami?« jo je vprašal Lester.

»Nisem vas hotela motiti,« je preprosto odgovorila.

»Nič ne motiš,« so gostje odgovorili v en glas.

Deby je pogledala Edwarda.