Zelena hiša 13. del

Edward je tiho zaklel, ko je Deby končno zaprla vrata svoje sobe. Je moral biti tako neroden? Med tuširanjem so mu misli ušle k njej. Ni bil zbran in spodrsnilo mu je. Sreča, da ni padel in se še kako huje poškodoval. Nikdar ni bil neroden, zdaj pa so se nesreče kar vrstile. Spraševal se je v čem spi in hitro je dobil odgovor. Pa ne samo enega. Zdaj je vedel, da se mu je zdela privlačna ne glede na to kaj je imela oblečeno. Presneta ženska bi ga vzburila tudi, če bi oblekla njegov zamazani kombinezon.  Popil je dve tableti proti bolečinam in počasi legel. Roka ga je neznosno bolela. Nihče mu ni kriv, da je z ranjeno roko udaril po nesrečnem stojalu. Zastrmel se je v temo za oknom. Globoko je vdihnil. Še ena noč v kateri bo zelo slabo spal. Vprašal se je ali Deby že spi? Samo pomislil je na njo, že se je njegova moškost začela prebujati. Zastokal je. Še sreča, da se ni osmešil medtem, ko mu je previjala dlan. Stala je tako blizu. Kaj blizu, stala je med njegovimi koleni. Ves čas se je kontroliral. Prepustil se je bolečini in upal, da bo to vplivalo na njegovo moškost. Ni si zaupal, zato je ves čas mislil na traktor, našteval je vse dele in delčke, ki se jih je spomnil, nato je prešteval svojo živino in delal načrte za prihodnja dela na polju, celo poštevanko je enkrat dal skozi. Ni upal dihati, saj je njena koža omamno dišala na cvetlice. Še zdaj jo je lahko vohal. Ni uporabljala parfumov, a poznal je vonj njenega tekočega mila. Zelo nežen vonj, a vseeno dovolj močan, da mu je ostal v nosu.

Edward je že pol ure strmel v temo. Vmes je moral zaspati. Mogoče bi bilo bolje, če ne bi. Seveda je sanjal o njej. O njeni mehki koži in dišečih laseh, ki so se usipali po blazini, njegovi blazini. Slišal je odpiranje njenih vrat. Slišal je vodo v kopalnici in tiho zastokal. Vse je potihnilo, očitno je šla v kuhinjo. Počasi je vstal in se odpravil v kopalnico. Že na stopnišču je začutil poživljajoči vonj kave. Tiho je vstopil v kuhinjo in ji zaželel dobro jutro.

»Dobro jutro. Ni ti treba tako zgodaj vstajati,« mu je odvrnila z nasmehom.

»Navajen sem te ure in neumno se mi zdi ležati buden v postelji,« ji je stvarno odgovoril. Stopil je mimo nje in vzel šalico za kavo.

»Pusti ti bom jaz nalila,« je rekla, ko je odložila mleko na pladenj, ki ga je pripravila za dedka in Thomasa.
»Saj lahko sam. Nisem invalid!« se ni pustil.

»Nisi invalid, samo z levo roko nisi tako spreten,« mu je ogovorila in dvignila pladenj. »Takoj bom nazaj, samo kavo odnesem,« je rekla predno je izginila iz kuhinje.

Previdno je vzel vrč s kavo in si natočil. Ni ji mogel oporekati, res je bil nespreten z levico. Sreča, da so imeli več kot dvajset skodelic za kavo, zato se tiste, ki jih je razbil niso tako poznale. Vseeno ni želel delati še več škode, sploh, če bi kasneje ona morala brisati razlito tekočino.

Ko se je Deby vrnila v kuhinjo je našla Edwarda za kuhinjsko mizo. Pij je svojo kavo in tudi njej je nalil. Na ranjeni roki je držal vrečko ledu.

»Te zelo boli? Si se sinoči udaril v rano?« je resno vprašala.

»Ja, s to roko sem zadel stojalo, ko mi je spodrsnilo. Zdaj sem že bolje,« je priznal. Pokazal je na njeno šalico kave: »Sedi malo, tudi ti lahko v miru spiješ kavo. Dedek in Thomas, bosta pozna za zajtrk. Zdaj imata več dela, ko še mene nadomeščata.«

»To že, a Jacka šolski kombi ne bo čakal. Vseeno bom spila kavo,« se mu je nasmehnila in sedla za mizo.
»Opazil sem, da si postavila viseče police nazaj. Hvala,« je poskušal normalno kramljati z njo.

»Malenkost. Saj sem ti povedala, da sem dolga leta živela sama z dedkom. Veliko stvari sem morala sama delati.  Marsikaj znam,« mu je razložila.

»Si zadovoljna s službo?« jo je presenetil z vprašanjem.
»Seveda,« je prikimala.

»Pridna si, hitra si, sposobna si, a vseeno delaš od jutra do večera. Jaz sem nadvse zadovoljen in srečen, da te imamo. Vseeno se sprašujem, če si ti srečna,« je priznal kar ga muči.

»Všeč mi je tukaj. Ni mi težko delati. Mogoče je na začetku bilo malo več dela, ker je bilo treba vse počistiti in sem se še privajala. Lepo ste skrbeli za hišo, ne razumi narobe. Samo so stvari, ki se jih moški ne spomnite počistiti. Zdaj mi samo ostane, da vzdržujem čistočo. Delo si porazdelim in mi je čisto v redu,« je poskušala odgovoriti.

»Pa si srečna?« je ponovil vprašanje.