Zelena hiša 18. del

Okoli dveh zjutraj so se poslovili. Jack je bil že precej zaspan, v avtu je naslonil glavo na Deby in hitro utonil v spanec. Edward ga je v temi opazoval in si želel, da bi lahko tudi sam naslonil glavo k Deby. Thomas je moral Jacka odnesti v posteljo. Vsi so se odpravili proti spalnicam. Pred vrati svoje sobe se je Deby obrnila k Edwardu .
»Hvala, zelo lep večer je bil. Naplesala sem se in nasmejala,« je tiho šepnila ter ga nežno poljubila na lice. »Boš šel prvi v kopalnico?« ga je vprašala še vedno pod vtisom prijetnega večera, čeprav se je varno odmaknila za korak stran od njega.
»Ne, kar izvoli,« ji je odgovoril in se počasi odpravil v svojo sobo.
Sedel je na posteljo in si s prsti šel po obrazu. Sled njenih ustnic na obrazu ga je prijetno grel. Ga je morala poljubiti? Še eno noč brez spanja bo težko prenesel.
Potrkala je na njegova vrata: »Kopalnica je zdaj tvoja. Lahko noč.«
»Dobro jutro. Vidim, dobro se držiš, torej si prenesla pomanjkanje spanja,« je pozdravil Edward, ko je vstopil v kuhinjo.
»Dobro jutro. Ena noč mi ne bo škodila. Res ne razumem, zakaj si ti tako zgodaj vstal? Nedelja je, pozno smo šli spat in nobenega dela nimaš,« mu je veselo odvrnila in mu natočila skodelico kave.
»Saj sem malo dlje poležal,« je rekel na videz užaljeno.
Samo zasmejala se je in mu pokimala pri tem pa pokazala na uro, ki je kazala šest in trideset.
»No ja, saj sem ti povedal, da sem navajen vstajati in je nesmiselno ležati buden. Sedi z mano, popij kavo,« je rekel skozi smeh.

»Roko ti bom povila. Včeraj si se sigurno potil pod povojem in mislim, da je treba odstraniti šive,« je rekla in odšla v kopalnico po povoj in ostale pripomočke. Vse je odložila na mizo poleg Edwarda. Naredila je požirek svoje kave in šalico postavila na mizo.

Edward se je razveselil te geste. Postavila se je ob njega in zahtevala dlan. Škoda, da ni sedel bolj premišljeno in jo prisili, da mu spet stopi med kolena. Hudimana, ponoči je slabo spal, ker je mislil na njo, tisto malo kar je spal, je sanjal o njej, spet. Lahko bi mu ugodila in prišla bližje, a to ni mogel reči. Zadovoljiti se je moral s tem, kar je dobil. Čas je bil, da izve kaj več o njej.

»Saj ni moja stvar, a sem radoveden,« je lahkotno začel.

Dvignila je oči z njegove roke in ga radovedno pogledala.

»Zdi se mi, da ti nihče ne piše, nihče te ne kliče, računalnika ne uporabljaš, torej ne pregleduješ elektronsko pošto ali kakšno drugo družabno omrežje. Mar res nimaš nobenih prijateljev?« je rekel na videz sproščeno. Hotel je ustvariti lahkotno vzdušje in jo povleči v pogovor.

»Nihče ne ve kje sem. No, sosedi sem povedala, saj sem pustila stanovanje zaklenjeno in odšla čez noč. Drugače nimam pravih prijateljev. Saj sem ti povedala. Očitno ti to ne gre v račun,« se je nasmehnila.

»Res mi ne gre. Prijetna si, družabna, vesela oseba, nemogoče, da nimaš prijateljev,« ni mogel skriti svojega presenečenja.

»Družine nimam. Imela sem tri prijateljice za katere sem verjela, da so moje najboljše prijateljice. Spoznale smo se že v šoli in od takrat bile neločljive, zaupne prijateljice. Z dvema sem delala v vrtcu. Tri mesece sta vedeli, da se pripravljajo spremembe. Ne zamerim, ker sta oni dve ostali v službi. To je normalno, ena je ravnateljičina hčerka, druga pa pomočničina nečakinja. Zamerim, ker me nista opozorili.  Še več, vedelo se je, da morata dva stran. Vodstvo je pretehtalo in odločilo kdo bi lahko dobil odpoved. Od treh možnih kandidatov  so morali izbrati dva. Zaposleni so izbirali kdo gre in kdo ostane. Onadine je bila logičen izbor, bila je slaba vzgojiteljica in zelo prepirljiva ženska. Moji najboljši prijateljici pa sta pretehtali, da grem jaz. In veš zakaj? Zato, da je ostal mlad in postaven vzgojitelj, ki jima je všeč, čeprav je osem let mlajši in ima punco. Tretja prijateljica, ki sem ji še najbolj zaupala pa je zapeljala mojega dolgoletnega fanta in to en dan po najini zaroki. Zakaj bi ohranjala stike s takimi ljudmi? Te še kaj zanima?« je vprašala in ga jezno pogledala. Ni se jezila nanj, le spomini so jo razdražili.

Izvlekel je svojo odvito roko in vstal. »Ja, ena stvar me še zanima.« Urno jo je povlekel k sebi in poljubil. Sprva močno in ker se ni iztrgala iz njegovega objema je nadaljeval počasi in nežno. Igral se je z njenimi ustnicami in ko jih je malenkost razprla je izkoristil priložnost in se polastil še njenega jezika. Stok ugodja mu je ušel, ko jo je strastno zapeljeval. Ni se branila. Sodelovala je. Roke je ovila okoli njegovega vratu in se s prsti zapletla v njegove lase. Tudi sama je zastokala. Oba sta bila že zadihana in razvneta, ko se je odmaknila od njega. Previdno ga je odrinila in zmedeno pogledala.