Zelena hiša 21. del

»Hvala, ne potrebujem ljubezni. Raje vidim, da st
e siti in da dobro opravite svoje delo. Siti moški so tudi manj tečni moški,« jim je odgovorila z nasmehom.
Čutila je Edwardov pogled na sebi, a ni hotela pogledat vanj. Pogovor se je hitro obrnil v delovne načrte. Moški so se odpravili na delo, Jack je odšel v šolo. Ona pa je začela pospravljati krožnike. Edward je ostal za hip v jedilnici. Ko so se vrata zaprla in sta ostala sama je tiho spregovoril:  »Zakaj se bojiš ljubezni? Ne bom te prizadel!« Ni počakal odgovora, odšel je ven.

Urno je stopal proti gospodarskemu poslopju kjer so ostali čakali, pripravljeni na delo. Ni jim še mogel pomagati, a lahko je nadziral in se smukal okoli. Rahlo je bil jezen nase. Ko je ostal za trenutek v hiši, je hotel poudariti, da ostaja zaradi Deby. Moškim je hotel pokazati, da je njegova. Naj si mislijo, da je hotel ukrasti poljub in objem od svoje drage. Hudiča, da si je tega res želel. Ni mislil, da bi omenjal ljubezen. Seveda, ga je njena pripomba, da ne potrebuje ljubezni presenetila in je med zajtrkom mislil samo o tem, a vsekakor ni mislil izreči tistih besed. Že sama beseda, ljubezen, je bila močna, kaj šele občutki. Skoraj ji je direktno povedal, da jo ljubi. Jo je res? Še nikoli ni bil zaljubljen. Ljubezen je za mlade in naivne. Poročil se bo z njo. Seveda nekaj čuti, drugače ne bi mislil na poroko. Všeč mu je. Ob njej se je počutil živega, kot že dolgo ne. Zabavna je in zna se smejati ter tudi druge pripraviti do smeha. Nikoli se je ne bo naveličal. Tako naravna je in polna življenja. Pridna in delovna je, vedno pripravljena na nove izzive. Tudi spretna in prilagodljiva, praktična. Odlična gospodinja, ki ji je všeč življenje na ranču. Dobro se razume z njegovo družino. Mlada je in očitno ima rada otroke, tudi zna z njimi. Vsaj, kolikor je lahko opazil iz njenega odnosa do Jacka. Seveda je čisto prava za njegovo ženo. Toda kdo je on, da ji pridiga o ljubezni? Če je nekaj prebudila v njem, še ne pomeni, da je izvedenec za tako močna čustva.

»Te je nagnala ven?« se je zakrohotal Nathan, ko ga je zagledal.

»Oh, nikar ne bodi slabe volje, saj te ima rada, to se vidi iz vajinega odnosa,« je pametoval Lester.

Edward jih je zmedeno pogledal. Potreboval je nekaj trenutkov, da je dojel njihove besede. Predvideval je, da je precej mrko gledal in s tem pripomogel k njihovim opazkam. »Ne, ni to. Malo me muči, ker s to presneto roko ne morem delati. Samo v nadlego sem,« se je poskusil izmazati.
»Me nič ne skrbi. Jezik ti še vedno normalno deluje. Nas boš že pravilno zaposlil,« se mu je zasmejal Frank. Vsi so razumeli, tisto kar je povedal med vrsticami, da je Edward prav pasji šef, ki ljubi red in disciplino, zato so se glasno zakrohotali.

Edward je zmajal z glavo in se še sam nasmehnil. Ne glede na vse, je bil pravičen šef in je dobro plačal. Ti možje so radi delali zanj.

Edward se je še nekaj časa smukal okoli gospodarskega poslopja. Zagledal je Deby, ki je začela obešati perilo. Urno se je odpravil k njej. Njegov pes Gabe, je prišel do nje prvi in ji prinesel palico, ki jo je zalučala čez dvorišče, da je lahko stekel za njo.

»Do sedaj sem se smukal okoli njih, zdaj sem prišel še malo k tebi,« ji je s kislim nasmehom dejal. »Počutim se tako nekoristnega,« je še pristavil.

»Še nekaj dni, potem se boš lahko vrnil v svojo rutino,« ga je skušala potolažiti. »Daj, ne bodi tako slabe volje,« je dodala skozi nasmeh, ko ga je pogledala čez ramo.

»Hvala, za ta lep nasmeh. Po zajtrku so me napadli, češ, da si me napodila iz hiše. Zdaj jim moram pokazati, da prav uživaš v moji družbi,« ji je vrnil nasmeh.

»Torej sva pod budnim očesom tvojih kavbojev?« se je smehljala naprej.

»Seveda. Komaj čakajo, da vidijo, da izpadem iz igre, da se lahko stepejo zate.«

»Aha, torej je vsa ta prijaznost za krinko?« se je zabavala.

»Veš, da ni samo zaradi tega. Jaz sem prijazen moški,« se je zakrohotal.
»Če ti tako praviš. Samo ne vem, zakaj si tako prijazen, da obvaruješ mene ali sebe?« se je pridružila njegovemu smehu.

»Oba,« je rekel po premisleku. Vzel je palico, ki jo je prinesel Gabe in jo vrgel čez dvorišče, da je pes spet stekel stran. »Ljubosumen sem. Ne prenesem misli, da bi te kdo drug lahko imel,« je tiho priznal in ji stopil bližje.

Ni ga pogledala, obešala je perilo in samo tiho pripomnila: »Če se bom za koga odločila, se bom zate. Zato nimaš potrebe za ljubosumje.«