Zelena hiša 24. del

»Tam naju nihče ne bo motil, dovolj daleč stran je, da se ne bo slišalo in prav dobro veš, da te ne bom napadel ali silil v kar koli,« je zasikal in jo prijel za roko ter povlekel za seboj.

»Tvoja spalnica, da se boš počutila bolj varno,« je zamrmral, ko je odprl vrata njene sobe in jo povlekel noter. Spustil je njeno dlan in odšel do okna ter ga zaprl. Sedel je na stol ob mizi. Deby je sedla na rob postelje. Nekaj trenutkov sta se gledala kot pes in mačka. Edward je vzdihnil.

»Prav, naj ti povem svoje videnje situacije,« je rekel spravljivo.

Deby mu je samo pokimala. Na njenem obrazu ni mogel prebrati ničesar. Zdolgočaseno je zrla vanj.

»Od nekdaj živim na ranču. Od majhnega sem si želel tako življenje. Ljubim zemljo, naravo in živino. Zadovoljen sem s svojim življenjem. Dedek je imel malo zemlje, toliko kot Thomas. Moj oče je uspel z mamino doto povečati to posestvo, nekaj zemlje je dobila od svojega očeta, nekaj sta kupila. Ostalo je dedek dal meni, ker bom skrbel zanj. Tukaj sem in tukaj bom ostal. Oglas sem dal, ker sem iskal gospodinjo. Seveda bi bilo bolj pripravno, če bi si našel ženo, a tukaj nisem videl prave. Misli na poroko sem kar potisnil stran. Potem si me poklicala. Vesel sem bil, da si sprejela delo, nobena pred teboj ga ni želela. Kaj vesel, navdušen. Pomislil sem, da bo končno nekdo skrbel za gospodinjska dela, jaz pa se bom lahko posvetil svojemu delu. Ko si prišla, si zamajala tla pod mojimi nogami. Nikoli si nisem nobene tako poželel kot tebe. Čisto si me obnorela. Za povrh se je izkazalo, da si odlična gospodinja. V tem kratkem času sva se tudi vsaj malo spoznala. Prebudila si čustva v meni. Neznana čustva. Še nikoli nisem čutil česa podobnega. Zdaj si te ne želim samo zvleči v posteljo, zdaj se želim poročiti s teboj. Rekel sem ti že, da je to majhen kraj. Ljudje so staromodni, vzgojeni z visokimi družinskimi vrednostmi. Radi opravljajo. Tukaj ni skrivnosti. Živiš pod mojo streho. Zame mislijo, da je že čas, da se poročim in samo bebec si ne bi želel ženo kot si ti,« je iznesel svoj pogled in se prisilil, da ni vstal in začel korakati po sobi gor in dol. »Tukaj moraš hitro ukrepati, drugače ti kdo izmakne želeno,« je tiše dodal in vstal ter stopil do okna in se zazrl ven. Ni mogel prenesti njenega brezizraznega pogleda.

»Življenje me je naučilo, da se lahko zanesem le nase. Nekoč sem mislila, da sem nekoga ljubila in da on ljubi mene. Zaročila sem se. Pokazalo se je, da sem se motila. Močno motila. Njegova starša sta potrebovala negovalko in služkinjo. Bila sem pri roki in nadvse usposobljena. Zato se je hotel poročiti z menoj. Še sreča, da sem ga dobila s svojo prijateljico in pravočasno dojela celotno situacijo. Dovolj si mi všeč, da bi šla s teboj v posteljo, a poželenje in usposobljenost za delo gospodinje sta premalo za zakon. Če bodo koga opravljali, bodo mene. To me ne gane. Ti, se jim boš smilil, mogoče te bodo malo vlačili po zobeh, a hujše izgube ugleda ne boš utrpel,« je povedala stvarno.

»Avč,« je tiho zamrmral.

»Nekega dne lahko postanem tvoja ljubica, a več kot to ne pričakuj. Za zdaj uživam v vlogi tvoje gospodinje. Pusti mi veselje,« je dodala in  vstala. »Kosilo moram narediti,« je rekla čez ramo in odšla iz sobe.

Edward se je usedel nazaj na stol in strmel v vrata, skozi katera je odšla. Hudimana, nič nista rešila. Povedala sta si kaj mislita, a to je tudi vse. Zdaj je postal še bolj odločen, da jo dobi za svojo ženo. Da bi bila samo ljubica, bi bilo izpod časti. Za njo. Za oba. Dokazati ji mora, da mu pomeni več kot le, da je pripravna in pri roki.

Tudi kosilo so pojedli zunaj na verandi. Jack je prišel iz šole in je hotel zvedeti vse, kar je zamudil. Edward se je resnično trudil biti dobre volje. Dovolil je, da so se njegovi občutki do Deby kazali tudi v javnosti. Ni bil prepričan, da je to ljubezen, a nekaj je. To nekaj, ga je navdajalo z obupom, kaj če je ne prepriča v poroko. Moški so obsedeli še malo na verandi. Deby je pospravila posodo in se v kuhinji posvetila Jackovi domači nalogi. Prepričala ga je, da jo hitro naredita, da se bo kasneje lahko pridružil moškim. Fant jo je v vsem ubogal. Ko je končal je pospravil zvezke in predno je odnesel torbo v svojo sobo, je poljubil Deby v obraz: »Hvala,« je tiho šepnil, saj mu je bilo nerodno. Nato je oddrvel iz kuhinje.

Na vratih je skoraj podrl Edwarda, ki se je prijazno nasmehnil presenečeni Deby. »Vsi smo te vzljubili. Nisi samo pripravna in pri roki,« je tiho pripomnil in odšel v kabinet.