Zelena hiša 25. del

Dnevi so zapadli v pomladno rutino. Deby je uživala v tako veliki družbi. Dela so bila pri koncu in štirje moški, ki so ji kot prijatelji prirastli k srcu, se bodo kmalu poslovili. Edward je postal res prijeten in prijateljski. Ni ji več pridigal o ljubezni. Z ničemer je ni opominjal ali kako drugače omenjal njun pogovor. Ni je več poljubil, čeprav se je venomer smukal okoli nje. Želela si je njegovih poljubov, čeprav je srečna sprejela njun nov odnos. Delala je v vrtu, ko je k njej prišel Edward z Gabom za petami in palico v gobcu.

»Kaj, ko bi jutri šla v Whitney po nakupih?  Jutri fantje zaključijo delo. Za dodatno zahvalo in kot zaključek  bi lahko imeli manjšo zabavo. Kaj misliš?« je jo resno vprašal.

Vstala je. »Zakaj pa ne? Že danes lahko kaj pripravim za jutrišnjo malico. Tudi nakupovalni seznam imam že narejen,« je odgovorila in poskusila odpihniti lase z obraza. Neuspešno.

Edward je stopil bližje in ji odmaknil nagajajoči pramen las. Pri tem jo je nežno pobožal po obrazu. Ni skril svoje prebujajoče strasti, ki se je zrcalila v njegovih očeh. Nežno jo je objel in jo še bolj nežno poljubil. Z ustnicami se je dotaknil njenih ustnic. Se malo zadržal na njih, nato pa odmaknil. Ni želel ljubice. Želel si je vso. V zakonu. Zatrl je svojo potrebo po njenem poljubu. »Ti lahko kako pomagam?« je vprašal, da prekine tišino in se umiri.
»Gaba spravi od tu, vse mi bo potacal,« se je zasmejala, ko je pes skočil in prednje šape naslonil na njo. Očitno je tudi on želel poljub. Počohala ga je za ušesi in ga porinila dol. »Upam, da lahko že pelješ avto,« je pripomnila, ker je Gabu samo vrgel palico in jo še vedno opazoval.
»Mislim, da bo šlo. Zakaj?« je z zanimanjem vprašal.

»Zato, ker ne vozim,« je skomignila z rameni in se z rahlo nelagodnostjo nasmehnila.
»Ne voziš?« je nejeverno vprašal.

»Ne. Z dedkom nisva imela avta. Predraga razvada, ki je nisva ravno potrebovala. V mestu se lahko prevažaš s kolesom ali mestnim avtobusom. Nikoli nisem imela prave želje, da bi naredila izpit,« je odgovorila.
»Naučil te bom. Če si želiš,« je rekel resno.

»Lahko, če imaš dovolj potrpljenja. Tukaj je to res skoraj nuja,« se mu je navdušeno nasmehnila.
»Zate bom vedno imel dovolj potrpljenja,« je rekel in ni skril, da ni mislil samo na učenje vožnje. »V zahvalo ti bom plačal izpit,« je še dodal.

»To pa ni potrebno, saj imam plačo, res ne potrebujem druge zahvale,« je rekla zdaj že resno.
»Plačo imaš za delo. V opis tvojih del ne sodi učenje z Jackom,« je pripomnil. »Tudi razvajanje mojega psa ni tvoje delo, čeprav si to vzela za svoje poslanstvo,« je dodal, ko je Gabe pritekel nazaj s palico in z razposajenim laježem zahteval njuno pozornost.

»Prav, če si želiš še ta strošek, ti ne bom več oporekala. Parkerjevi boste znali izkoristiti tvoje darilo, v to ne dvomim,« se je zasmejala.

»Parkerjevi znamo vse izkoristiti. Zato imam eno prošnjo,« je pripomnil Thomas, ki je slišal samo zadnje Debyne besede.

Deby in Edward sta ga z zanimanjem pogledala.

»Upal sem, da lahko prosim, če bi šlo, če nimata nič proti,« je začel in se vrtel kot mačka okoli vroče kaše. Ker sta še vedno ostala tiho, je moral izustiti svojo prošnjo. »No, želel sem povabiti Susan v nedeljo na kosilo.«

»Seveda, zaradi mene ni problema, bom skuhala za enega več,« se mu je zarotniško nasmehnila Deby.
»Tudi zaradi mene je vse v redu. Torej misliš resno s Susan?« je radovedno vprašal Edward.