Zelena hiša 31. del

Deby je skočila na noge. »Kako lahko uničiš tako prelep trenutek?« je jezno vprašala. »Prosila sem te, da o tem ne razpravljava. Poroka me ne zanima. Lahko sem tvoja ljubica. Sem tvoja gospodinja in če hočeš tudi priležnica, ampak samo v primeru, da me ne boš več silil v poroko. Še omenjal je ne boš. Drugače bo tole vse kar si dobil od mene.«

»Ne! Ne boš moja ljubica! Žena ali nič!« je tudi on jezno odvrnil in vstal. Prstan je porinil v njeno dlan. »Ta je tvoj. Obdrži ga.«

»Potem bo pa NIČ! Ne potrebujem nakita. Nisem te prosila zanj. Ne bodi naporen!« je jezno odvrnila in mu vrnila prstan. Ni ga sprejel in prelep kos nakita je padel na odejo na kateri sta pred nekaj trenutki gorela v strasti. Jezno je odkorakala.

Edward je pobral prstan in pograbil odejo ter zakorakal za njo.

Sedla je v avto in takoj, ko je sedel tudi on je speljala. Jezno in sunkovito. Umirila je avto, a sebe ni mogla. V avtu je napetost, jeza in razdraženost posrkala ves zrak. Odprla je okno. Vesela, da sta prispela je parkirala avto v še vedno prazno garažo in se odpravila v hišo. Susanin avto je še vedno bil pred hišo, zato je morala ukrotiti svojo jezo. Edward ji je sledil v koraku. Pred vrati sta se ustavila in se spogledala. Thomas in Susan nista bila kriva za njun prepir. Oba sta se zavedala, da jima ne smeta uničiti trenutka. Vstopila sta in odšla naravnost v dnevno sobo. Thomas in Susan sta sedela skupaj na kavču in se smehljala. Tudi ona dva sta se nasmehnila. Thomas je vstal in ju zmagoslavno pogledal.

»Susan se bo poročila z menoj,« je rekel ponosno.

»Oh, to je čudovito. Čestitke!« je veselo vzkliknila Deby in objela Thomasa, takoj nato je planila k Susan in tudi njo močno stisnila v objem in ji ponovno izrekla čestitke.

»Na to se pije!« je vzkliknil Edward, ko je potrepljal bratranca po hrbtu in nežno objel in poljubil bodočo svakinjo. Takoj je nalil štiri kozarčke viskija in jim jih izročil.

»Na ženina in nevesto, na srečno življenje!« je rekel Edward in dvignil svoj kozarček. Ostali so ga posnemali.
Nekaj trenutkov so se še veselili in načrtovali bližajoče dogodke ter čim hitrejšo poroko.

Hubert in Jack sta se vrnila le nekaj trenutkov po Susaninem odhodu. Deby je že pripravljala večerjo, medtem, ko sta se Edward in Thomas pomenkovala v dnevni sobi. Lahko je slišala veselje in nov val čestitk, ko je Thomas dedku in sinu povedal novico. Jack je pridrvel v kuhinjo in ji ves navdušen povedal svoje mnenje. Malo je še govoril o svojem popoldnevu, zanimalo ga je kako je ona preživela še eno uro vožnje. Sproščeno sta se pogovarjala in smejala. Deby ni hotela z ničemer pokazat, da sta se z Edwardom hudo sprla. Dobro ji je šlo od rok.

»Bi pogrnil mizo za večerjo?« je vprašala Jacka.

Takoj je skočil na noge in stopil do omarice, da bi vzel krožnike. Obstal je ob njej in jo resno pogledal.

»Bom res lahko živel tukaj?« je nelagodno vprašal.

»Seveda. Edward ti je obljubil, da lahko. Nikar ne skrbi zaradi tega,« ga je skušala potolažiti. Pobožala ga je po obrazu in se nasmehnila.

»Je tebi prav, da boš skrbela zame?« se fantič ni mogel otepsti nelagodnosti.

»Seveda mi je prav. Rada te imam,« je rekla nežno.

»Oh, tako rad bi imel tako mamo, kot si ti,« je dahnil fantič in jo objel.