Zelena hiša 7. del

Deby se je najprej lotila kuhanja kosila. Medtem, ko se je kuhalo je začela pospravljati nakupljeno robo. Vso hrano je razporedila po omaricah, hladilniku in shrambi. Čistila je zložila v pralnico in naročene stvari odnesla po sobah. Jack se je vrnil iz šole in se ji nemudoma pridružil v kuhinji. Veselo sta klepetala. Jack ji je z zanosom pripovedoval o svojem šolskem dnevu. Kasneje mu je ona morala poročati o svojem prvem nakupovanju in vtisu, ki ga je dobila o mestu. Njun smeh je zmotil Edward, ki je v dnevni sobi prevrnil pladenj s šalicami za kavo. Kosilo je bilo skoraj pripravljeno. Deby je že postavila mizo in vsak čas bi jim postregla, zato so bili vsi v dnevni sobi. Po nakupovanju si je Thomas zaželel kave, zato je Deby njemu in dedku postregla v dnevni sobi. Ni uspela pospraviti praznih šalic, zato je zdaj upala, da ni večje umazanije. Urno je stopila v dnevno sobo, da se prepriča.

»Oprosti, nisem zanalašč,« se je opravičeval Edward.

Prvič je opazila, da je tudi njemu lahko nelagodno. Zatrla je nasmešek, ki je pretil, da razkrije kako jo to zabava. »Vsakemu se lahko zgodi,« je mirno pripomnila in počepnila ob črepinjah. Urno jih je pobirala. Na njeno presenečenje je isto storil tudi Edward.

Skupaj sta čepela poleg mizice in metala razbite delce na pladenj. V nekem trenutku sta oba stegnila prste po isti črepinji. Njuni prsti so se dotaknili in oba sta urno povlekla roko nazaj. Presenečeno sta se spogledala. Čutila sta energijo, ki se je pretakala okoli njiju. Napetost se je lahko videla. Nekaj trenutkov sta se nemo opazovala, nato je Deby vstala.

»Grem po metlo in krpo,« je dodala in izginila v hodnik.

Edward je do konca pobral večje črepinje in se s pladnjem umaknil v kuhinjo.

Dedek in Thomas sta se spogledala. Dedek se je smehljal, Thomas ga je nejeverno gledal, nato se je namuznil: »Zanimivo.«

Edward se je hotel zamotiti. Svoje misli je moral speljati stran od svoje gospodinje. Ni se poznal. Še nikdar ga niso obsedale tako pohotne misli. Naslednji teden je pri sosedu, gospodu Urbantu, že tradicionalna, spomladanska veselica. Tam ne bo manjkalo zabave željnih žensk. Z eno od njih si bo potešil svojo moško potrebo. Samo dober teden mora zdržati. V upanju, da se bo zamotil, se je lotil popravila traktorja. Ni še dobro začel, ko mu je zdrsnil ključ in mu je roka omahnila med ostre, kovinske dele. Glasno je zaklel in povlekel krvavečo roko. Kri je lila. Pograbil je prvo krpo, ki jo je imel poleg in si zavil dlan. Z urnimi koraki se je napotil proti hiši. Še enkrat je zaklel, ker je ravno, ko je stopil na prvo stopnico, Deby odprla vrata. Pogleda je njegovo krvavečo roko in mu pridržala vrata, da je lahko vstopil. Na hodnik je odložila košaro z mokrim perilom in stopila za njim.

»Naj pogledam,« mu je ukazala.

»Lahko sam!« ji je zarenčal nazaj.

»Ne bodi otročji. V vrtcu smo morali opraviti precej zahteven tečaj prve pomoči. Usposobljena sem za nezgode,« mu je očitajoče povedala in povlekla roko, da si jo ogleda. Najprej je snela umazano krpo in mu hitro sprala kri s tekočo vodo. V naslednjem trenutku mu je na zevajočo in krvavečo rano položila brisačo. »Drži!« je rekla in začela odpirati omarico s prvo pomočjo.

Nejeverno jo je gledal, ko je vzela razkužilo, iglo in nit za šivanje. »Ne pretiravaj!« ji je zabrusil.

»Ne bom,« je rekla mirno.  »Sedi!« je ukazala in ga povlekla na rob banje. Roko mu je naslonila na umivalnik. Odstranila je brisačo in mu zlila nekaj razkužila na rano.

Ni pričakoval tako pekoče bolečine, zato je zasikal. Še sam je pogledal svojo rano in molčal. Očitno je res potreboval nekaj šivov. Rana je bila dolga in globoka.

Okoli rane je s hladilnim sprejem posprejala in mu omilila bolečino. Urno in spretno mu je s petimi šivi zaprla rano. Še enkrat je razkužila, nato potresla antibiotični prah ter povila. Ves ta čas nista spregovorila niti besedice.
»Naj ti pomagam, da si slečeš delavski kombinezon. Ves je umazan in zdaj tudi krvav,« je predlagala.

»Lahko sam,« je urno skočil na noge in sam začel z levo roko odpenjati zadrgo.