In to je že prva…
_________________________
»Prosim.« je kratko rekla Sara.
»Ljubica, prosim oprosti, res mi je žal. Veš, da te nikdar ne bi prizadel. Glej toliko časa sva že skupaj in veš, da nisem tak. Pač praznovali smo fantovščino, malo preveč sem spil in priznam, da imam luknje v spominu. Saj me poznaš.« je moledoval glas iz telefona.
»Žal te ne poznam.« je poskusila razložiti Sara. A tisti prijetni globoki moški glas se ni vdal: »Lepo te prosim Mojca, dovoli da ti razložim in se opravičim.«
»Bojim se, da je pomota.« je ponovno poskusila.
»Ja, pomota z moje strani, da sem pregloboko pogledal v kozarec.« je skesano rekel moški.
»Nisem Mojca.« je bolj odločno rekla Sara.
Za trenutek je nastala tišina, nato pa je žalosten glas rekel: »Razbil sem telefon in sem zdaj poklical številko po spominu, očitno sem se zmotil. Tudi tebi se opravičujem. Pravzaprav, že kar debelo uro se opravičujem ljudem. Nikdar ne pijem in zaradi ene prekrokane noči sem zašel v pekel.«
»Ja, tole bo res napačna številka ampak nič hudega. Upam, da ti bo opravičevanje uspelo. Srečno!« se je zdaj nasmehnila v telefon Sara in resno mislila izrečeno.
»Hvala ti.« je rekel tudi moški nato pa hitro dodal, »prijeten glas imaš, priznam, da si najboljše kar se mi je danes zgodilo.« se je nasmehnil še on ob bolečem spominu koliko ljudi ni imelo razumevanja zanj in za njegove težave, da o glavobolu sploh ni mislil.
»Hvala, še nihče mi ni rekel, da imam prijeten glas.« je presenečeno odgovorila.
»Res je in mislim, da se ljudje okoli tebe tega ne zavedajo, zdaj pa moram poklicat še Mojco in poskusiti popraviti sinočnjo polomijo. Adijo.« je rekel in Sara mu je odgovorila z srečno. »Počakaj, ne vem kako ti je ime!« je še zaklical v telefon in upal, da ga je slišala.
»Ni pomembno.« je rekla in odložila. Mojca mora biti srečnica, moški, ki je očitno pogledal pregloboko v kozarec, kar ne počne pogosto je nekaj ušpičil in sedaj se na vse pretege trudi popraviti zmedo, je pomislila Sara, saj sama ni ravno imela sreče z izbiro fantov.
Naslednji večer se je na Sarinem mobilniku izpisala znano neznana številka kličočega. Je zopet pomota, je pomislila, ko se je vljudno oglasila.
»Zdravo, tukaj Klemen, včeraj sem te pomotoma klical. Saj se me še spomniš?« je začel z ne sigurno razlago.
Sara se je nasmehnila: »Ja, spomnim se. Kako je šlo, ti je punca oprostila?« je bila že malo firbčna. Zdaj se je tudi Klemen malo sprostil: »Ne, ni mi oprostila, na čevelj me je dala.« se je grenko nasmehnil.
»Žal mi je.« je tiho rekla Sara.
»Naj ti ne bo. Šele tako sem zvedel kako me je imela za tepca. Pravzaprav je že dva tedna iskala način kako bi me dala na čevelj,« globoko je vdihnil in nadaljeval, »pusti to, včeraj sem se smilil sam sebi in danes grem naprej.« Spet je malo pomolčal nato pa nadaljeval: »Ne uspe mi ravno, da bi se postavil na noge in se delal, da me ni prizadela, zato sem te poklical. Mislim … veš … prijeten glas imaš in včeraj si bila vljudna in zdi se mi tudi iskrena, hotel sem samo en prijateljski pogovor, če te ne motim preveč.« je nekako uspel izdaviti.
Sara se je ponovno nasmehnila: »Ni problema, rada se pogovarjam, zmotil si me med pospravljanjem omare, predah mi bo dobro del.«
»Hvala ti. Bi mi mogoče zdaj zaupala vsaj svoje ime, jaz sem Klemen.«
»Vem, si že povedal,« se je zasmejala in nato tiho dodala, »jaz sem Sara in to je vse kar boš zvedel o meni. Lahko se pogovarjava o čemur koli, a ne sprašuj osebnih stvari. Prav?«
Ker mu ni preostalo drugega je odgovoril: »Prav.«
Klemen je ravno prekinil zvezo s Saro, ko je njegov mobilnik oznanil, da ga kliče najboljši prijatelj Rok. »Zdravo Klemen, prosim pomagaj.« je bil roteč njegov prijatelj.
»Kaj se je zgodilo?« je zanimalo Klemna.
»Ana ima zvečer rojstnodnevno zabavo. Starši so na morju in bo kar doma naredila žurko, seveda hoče, da sem poleg. Pridi še ti, da ne bom sam z njeno družbo.« je Rok hitro razložil problem.
»Kaj pa noriš, saj ne prireja otroške zabave!« se je smejal Klemen »Ana je le dve leti mlajša od naju in to bo dobra zabava, seveda pridem.« je zaključil.
»Pridi malo prej, da nama pomagaš vse pripraviti, Sara se je opravičila, da bo malo zamudila na pripravo zabave in nikar ne skrbi, v bistvu sta Ana in Sara že vse pripravili. Torej ob šestih in hvala kolega.« je zdaj sproščeno čebljal Rok.
»Kdo je Sara?« je na videz mirno vprašal Klemen.
»Anina najboljša prijateljica, mislim, da si jo že srečal. Tista luštna, visoka rjavolaska z zelenimi očmi. Grem, zdaj me že Ana preganja, se vidiva zvečer.« je še rekel in prekinil.
Klemen je obsedel in s praznim pogledom zrl v telefon v svoji roki. Že mesec dni se je skoraj vsak dan slišal s Saro. Ta neverjetna skrivnostna ženska se je z njim pogovarjala, smejala, celo recept za piščanca mu je dala, a nikoli ni izdala nič o sebi, ne iz kje je, ne koliko je stara in še manj kakšna je na pogled. Bi mogoče bil te nore sreče in bi njegova Sara bila lahko Anina Sara? Zasmejal se je svoji neumnosti. Ne da bi omenjala njegove bivše punce, mu jo je Sara brez težav pomagala preboleti in pozabiti. Spoznal je, da Mojce ni nikdar zares ljubil in dozdevalo se mu je, da je pravzaprav zaljubljen v prijeten melodičen glas, neverjetno prijaznost, razumno pamet in inteligenco ter zdrav smisel za humor, neznanke po imenu Sara, ki bi lahko bila tudi stara vdova priklenjena na posteljo.
Točno ob šestih je pozvonil pri Roku in Ani. Rok mu je odprl vrata in Klemen se je s šopkom rož in lično zavito čokolado ter parom srebrnih uhanov za katere je vedel, da bodo navdušili Ano prerinil mimo njega v stanovanje. »Kje je slavljenka?« je veselo vprašal in s pogledom v ogledalu ujel Anin pogled, medtem ko se je še ličila. Stopil ji je za hrbet in počakal, da je končala nato pa jo močno objel in ji zaželel vse najboljše.
»Hvala!« je bilo vse kar je uspela reči od navdušenja, ko je zagledala uhane pod odprtim pokrovčkom škatlice. Ponovno mu je padla v objem in uspešno ustavila solze, ki so pretile, da ji razmažejo tako načrtovano nanesena ličila. V naslednjem trenutku, se je oglasil zvonec na vhodnih vratih in vsi trije so opazovali žensko, ki je s komolcem odprla vrata in lovila ravnotežje medtem, ko je v eni roki nosila torto v drugi pa darilno škatlo. Z nogo je zaprla vrata, pihnila koder las, ki se ji je prikradel na obraz ter grdo pogledala oba moška: »Mar ne bi raje pomagala, kot da samo strmita?« pri tem pa je vsakemu od njiju dala po eno stvar nato pa urno objela Ano in čisto dekliško cvilila kako dobro zgleda. Obe ženski sta se raznežili ob pogledu na uhane, katere si je Ana kar takoj nadela. Medtem, ko sta fanta opazovala žensko navdušenje. Pravzaprav je Klemen, kar požiral zapeljivo postavo visoke rjavolaske, ovito v lahkotno pisano poletno oblekico in se topil ob zvoku njenega smeha, ki je odmeval v njegovi glavi ter opojni vibraciji njenega glasu, ki se je polastil vsake celice njegovega telesa. Rok je le zašepetal: »To bo Sara.« »Se mi je zdelo.« mu je tiho odgovoril Klemen. Nepričakovano se je Sara obrnila proti Klemnu in z nasmehom rekla: »Dobra izbira, čestitam. Ti uhani so bili narejeni prav za Ano.« Pri tem ga je prvič zares pogledala. NI odmaknila pogleda, ko se ji je zahvalil za pohvalo, res pa, da je v njenem pogledu zaznal trenutek spoznanja. Pogumno ga je še vedno gledala in se prijazno smehljala, ko je on iz žepa vzel svoj telefon. »Če pokličem,« je Klemen tiho rekel, »bo pozvonilo v moji torbici.« je nadaljevala njegov stavek.
Ana je pogledovala od Sare h Klemnu in spet nazaj, enkrat je še pogledala Roka in spet Saro: »Midva sva tudi tukaj in ne razumeva vajinega pogovora.«
»Tukaj ni kaj razumeti. Enkrat me je Klemen pomotoma poklical, od takrat se dnevno slišiva in malo poklepetava. Vsa skrivnost je v tem, da se do sedaj nisva poznala. No, nisem vedela, da je telefonski Klemen pravzaprav Rokov prijatelj in on vsekakor ni mogel vedeti kdo sem jaz, ker mu nisem hotela povedati.« je Sara skomignila z rameni in se nasmehnila Klemnu.
»Dnevno se pogovarjaš z neznancem in mi nisi nič povedala?« je užaljeno vprašala Ana.
»Nisem ti povedala, ker nisem imela kaj povedati. Naj ti rečem, da se zaupno pogovarjam z moškim, ki ga ne poznam. Ti bi vrtala in hotela na vsak način izvedeti kdo je. Tudi njegove skrivnosti bi hotela vedeti, samo potem zaupni pogovor izgubi pomen. Pravi prijatelj skrivnosti drugega zadrži zase. Oprosti, a zaupanje, ki mi ga je izkazal Klemen, je pomembnejše od tvoje užaljenosti, da sem ti to zamolčala.« je stvarno odvrnila Sara.
»No, ja, prav imaš. Vseeno bi mi lahko namignila.« je vzdihnila Ana in se odpravila v kuhinjo.
»Predvidevam, da se strinjaš s Sarino razlago, zato te ne bom spraševal zakaj mi nisi nič omenil.« je rekel Rok in se nasmehnil Klemnu. »Prav imata, prav sta ravnala, ko sta to zadržala zase.« je še dodal, ko je sledil sestri v kuhinjo.
»Tvoj lepi glas je dobil še podobo. Sara prevzet sem. Že nekaj časa sem sanjaril o tem, da te prepričam v to, da se spoznava.« je tiho rekel Klemen in stopil korak bližje k Sari, ki se mu je samo smehljala.
»Nobenega namena nisem imela, da bi te spoznala. Zdaj mi je malo nerodno. Vse moje skrite in temačne skrivnosti poznaš.« je rekla, odkimala z glavo in stopila korak nazaj.
»Tudi ti poznaš mojo temačno plat in še marsikaj drugega veš o meni. Meni bi moralo biti nerodno. Pa mi ni. Vesel sem, da me poznaš bolje od kogar koli na tem svetu. S teboj sem lahko jaz. Z menoj si lahko ti, brez pretvarjanja in lažnih nasmehov. Prijatelja sva že, prosim nadaljujva to prijateljstvo.« je rekel Klemen in stopil korak bližje k njej. Stegnil je svojo dlan proti njej: »Pridi, tukaj sva, da pomagava na rojstnodnevni zabavi.« Pokimala mu je in svojo dlan položila v njegovo čakajočo. Skupaj sta se odpravila v kuhinjo.
Brez dodatnih komentarjev so poskrbeli za zadnje podrobnosti Anine rojstnodnevne zabave. Prijatelji so kmalu začeli prihajati. Ana in Sara sta se smukali okoli, kot pravi gostiteljici. Zabava je bila nadvse uspešna in prijetna. Sara je nekajkrat uspela s Klemnom izmenjati par besed. Ob eni priložnosti je Klemnu uspelo, da jo je povlekel v svoj objem in z njo zaplesal. To je bil edini ples, ki ga je Sara odplesala. Kot gostiteljica ni imela časa za plesanje. Tudi za Klemna ni imela časa, a so ji misli venomer uhajale k njemu. Že prej je premišljevala kakšen je Klemen. A je vsakič misel nanj, potisnila daleč stran od sebe. Preveč stvari mu je zaupala, da bi ga želela spoznati. Predvsem si ni upala spoznati moškega, ki mu je izlila srce in s katerim sta se tako dobro dopolnjevala in razumela. Bala se je, da bi ugotovila, da je Klemen prestar za njo ali prenizek in mogoče preveč neprivlačen. Bala se je razbiti svojo iluzijo o njem, kot o idealnem, privlačnem in poželjivem princu. Toda, Klemen je čisto izpolnjeval njeno predstavo o njem. Še več, presegel je njena pričakovanja. Saj ga je že videla prej pri Roku in Ani. Že prvič, ko ga je videla ji je bil všeč. Niti enkrat ni pomislila, da bi Rokov Klemen lahko bil njen Klemen. Na prvi pogled se ji je Klemen zdel precej vzvišen in hladen moški, kar pa moški s katerim je klepetala ni bil. Kako lahko prvi vtis včasih prevara.
V zgodnjih jutranjih urah, so še zadnji gostje odšli. Sara je Ani pomagala v grobem pospraviti nered. Tudi Rok in Klemen sta pomagala po svojih zmožnostih.
»Pridite in sedite. Mislim, da si zaslužimo eno pijačo.« jih je pozvala Ana.
»Hvala, jaz imam dovolj za danes. Najbolje bo, da grem domov.« je odvrnila Sara in odprla Anino omaro ter iz nje vzela svojo torbico. Pobrskala je po njej in izvlekla avtomobilske ključe. »Se vidimo jutri. Adijo.«
»Tudi jaz grem domov. Spotoma bom pospremil Saro do avta.« je rekel Klemen, pogledal Ano in Roka ter sledil Sari. Hotel jo je povabiti k sebi ali pa jo prositi, da ga ona povabi k sebi. Toda ne, poznal jo je in vedel, da to ni najpametnejša stvar v tem trenutku.
»Se slišiva.« je tiho rekla Sara in odprla vrata svojega avtomobila.
»Se slišiva. Lahko noč, Sara.« je tiho odvrnil in stopil k njej. »Vesel sem, da sem te spoznal.« je dodal in jo nežno poljubil na obraz. »Lepe sanje.« je še rekel in odšel do svojega avtomobila.
Gledala je za njim. Hotela ga je povleči nazaj in ga poljubiti. Hotela ga je povabiti k sebi, a si ni upala. On je v njej videl zaupno prijateljico. Saj ni mogel vedeti, da se je skozi vse njune pogovore, njeno srce ogrelo zanj. To je vešče skrivala pred njim. Ni želela uničiti prijateljstva, ki sta ga imela. Sedla je v avto in se odpeljala domov. Tudi Klemen se je odpeljal domov, v drugo smer kot Sara.
Sara je vstopila v svoje stanovanje in prižgala luč v hodniku. Ključe je odvrgla v košarico na omarici za čevlje, kjer jih je po navadi hranila. Sezula je svoje sandale z visoko peto in jih pospravila v omarico. S počasnim korakom, bosa, je odšla do kavča v dnevni sobi in nanj vrgla svojo torbico. Stopila je do kuhinjice in si natočila kozarec vode. Pogled ji je ušel k torbici, saj je v njej bil njen mobilni telefon. Želela je poklicati Klemna. Nekaj časa je strmela v torbico in nato urno stopila do nje. Odprla jo je in vzela svoj mobilnik. Poklicala bo Klemna. Zaupala mu bo svoja čustva. Po telefonu mu bo lažje povedala kaj si misli in kaj čuti. Tudi njegovo morebitno zavrnitev bo lažje sprejela, če ga ne bo gledala v oči. Kasneje bi se mu lahko izognila in tako rešila svoje zaljubljeno srce. Strmela je v svoj telefon in v glavi oblikovala besede, ki mu jih bo povedala. Sedaj je že doma in verjetno še ni zaspal. Globoko je vdahnila, da zbere dovolj poguma za klic. V tistem trenutku je pozvonil njen telefon. Bil je Klemen. Presenečeno se je nasmehnila in oglasila.
»Zdravo. Hotel sem samo preveriti, če si varno prišla domov.« je nežno rekel Klemen.
»Ja, doma sem. Ravno sem te hotela poklicati.« mu je tiho odvrnila.
»Prosim, poglej skozi okno na parkirišče.« ji je rekel s pridihom smeha v glasu.
Sprehodila se je do okna in odmaknila zaveso ter pogledala na parkirišče pod svojim oknom. Naslonjen na svoj avto je spodaj stal Klemen.
»Res te je skrbelo, kako bom prišla domov.« se je zasmejala.
»Pravzaprav me ni. Peljal sem se domov in po poti sem spoznal, da sem bil cepec, ker se nisem takoj pogovoril s teboj. Zato sem obrnil avto in se pripeljal sem. Roka sem prisilil, da mi pove kje stanuješ.« je rekel resno in gledal v njo.
»Res? Kaj pa si mi hotel povedati?« jo je zanimalo.
»Sara, še predno sem te spoznal, sem se zaljubil v tebe. Zdaj, ko vem kdo si pa te ne morem pregnati iz svojih misli in iz svojega srca. To sem ti želel povedati. Najprej sem pomislil, da bi te samo poklical in ti to povedal, potem pa sem spoznal, da bi to bilo precej strahopetno.« ji je razlil svoje srce.
»Oh, Klemen. Tudi sama sem te ravno hotela poklicati. Jaz pa sem strahopetna in sem ti zato hotela po telefonu povedati, da sem se tudi jaz zaljubila v tebe. Tvoje zavrnitve ne bi prenesla, če bi ti to priznala v obraz.« je dahnila, ko so se ji drobne solze usule po obrazu.
»Jokaš?« je presenečeno vprašal. Nič ni rekla samo pokimala je. »Lahko pridem k tebi?« je nadaljeval.
»Seveda.« je tiho šepnila in se odmaknila od okna. Odšla mu je odpret vrata. V nekaj trenutkih je bil pri njenih vratih. Vstopil je in zaprl vrata za seboj. S prsti je obrisal njene solze in se zazrl v njene vlažne oči. »Sara, ljubim te.« je šepnil in se počasi polastil njenih ustnic. »Oh, Klemen. Ti pa znaš narediti, da se počutim prav posebno. Ljubim te.« mu je odvrnila Sara med poljubom.
Njune ustnice so se lačno združile. Klemen je močno stisnil Saro v svoj objem. Zdaj, ko jo je enkrat držal je ni želel spustiti. Sara je ovila svoje roke okoli njegovega vratu in se prepustila močnim rokam, ki so jo privijale ob čvrst, mišičast prsni koš. Že rahlo zadihana, sta se za trenutek nehala poljubljati in sta se zazrl drug v drugega. Sara se je srečno nasmehnila in z glavo pokazala na svojo spalnico. Klemen jo je le toliko pustil od sebe, da je lahko stopila naprej. Držala ga je za roko in sledil je tesno ob njenem telesu. Ob postelji se je ustavila in obrnila v njegov objem. Brez oklevanja jo je povlekel bližje k sebi in se ponovno polastil njenih ustnic. Tokrat počasi, nežno in čutno. S svojim jezikom je počasi raziskoval njena usta, se poigral z ustnico, nato z jezikom in spet z ustnico. Voljno je sledila njegovi igri. Njegov objem ni bil tako posestniško tesen, kot prvič. Sedaj si je pustil nekaj prostora, da je lahko z eno roko božal njeno zapeljivo telo. Toda tudi to mu je bilo premalo. Z obema rokama se je začel počasi sprehajati po njenih oblinah. Poiskal je zadrgo na njeni oblekici in jo odpel. Tudi Sara se je prepustila svoji želji in potrebi po njem. Odpela je gumbe na njegovi srajci in mu jo izvlekla iz hlač. Odpela je pas na njegovih kavbojkah in se poigrala z gumbi, prva dva je odpela. Vrnila se je na njegovo srajco, roki je počasi zavlekla pod tenko blago in se nežno sprehajala po vroči in rahlo drgetajoči koži njegovega prsnega koša. Ravno se je igrala z njegovo bradavičko, ko ji je potegnil prste stran, da je lahko slekel njeno oblekico. Pred njim je obstala v minimalnem, čipkastem spodnjem perilu, modrčku in tangicah. Zapeljivo se je nasmehnila in povlekla njegovo srajco, ter jo odvrgla k svoji oblekici. Lotila se je preostalih gumbov na njegovih kavbojkah. Potreboval jo je, takoj. Spet jo je poljubil, tokrat lačno in zahtevajoče. V vsem mu je sledila, zaradi česa, si jo je želel še bolj. Skupaj sta padla na njeno veliko posteljo. Ne da bi umaknil svojih ustnic z njenih, je božal njeno vroče telo. Čutil je, da si ga želi z istim žarom, kot si on želi njo. Ljubil jo in želel si jo je. Počasi je začel umirjati prvinsko strast, ki je pretila, da ju ponese. Odločil se je, da ne bo hitel. Zaslužila si je počasno in nežno ljubljenje. Dal ji bo vse, kar ji lahko da. Z dotiki ji bo pokazal kaj čuti do nje.
Klemen je ravno kuhal kavo, ko je enkrat pozvonilo na vhodnih vratih. V naslednjem trenutku so se vhodna vrata odprla. Presenečeno se je obrnil in takoj zatem nasmehnil Ani. »Kavo? Ravno sem jo skuhal.«
Ana je samo odkimala. Nejeverno je strmela v Klemna, ki je v Sarini kuhinji skoraj gol kuhal kavo. Z zanimanjem je strmela v njegov gol prsni koš. Bil je bos, na sebi je imel samo kavbojke, a še te samo na pol zapete. »Če bi sinoči kaj omenila, vaju zdaj ne bi zmotila.« je le uspela izdaviti. Malo se je zbrala in hitro vprašala: »Kje pa je Sara?«
»Sara še spi.« ji je odvrnil in se nagajivo nasmehnil, »izmučil sem jo.«
»V to ne dvomim. A še enkrat ti povem, če bi nama kakor koli namignila, kaj se plete med vama, bi si prihranila tole zadrego.«
»Saj nisva vedela, kako se bo večer končal. Če se spomniš, sva se od tebe odpeljala domov. Vsak k sebi domov. Kasneje sva se slišala in končala v moji postelji.« je lenobno rekla Sara, ki je simpatično skuštrana stala naslonjena na podboj vrat, ovita samo v tenko rjuho. Lenobno se je sprehodila do Klemna in ga kratko in nežno poljubila. »Mmmm, moj moški in vroča kava. Danes je moj srečen dan.«
»Hotela sem se zahvaliti za pomoč pri zabavi. Hvala obema in adijo. Pokličita, ko bosta pripravljena na druženje s prijatelji.« se je zasmejala Ana in se urno odpravila proti vratom.
»Se slišiva.« je rekla Sara in ji urno sledila.
Ana se je samo nasmehnila Sari in ji na vratih še šepnila: »Vesela sem za vaju.« nato pa izginila po hodniku.
Sara je zaprla vrata in jih tokrat zaklenila. Lenobno se je obrnila in zapeljivo pogledala Klemna. Slonel je na kuhinjskem pultu in srkal svojo kavo. V njegovih očeh je prebrala srečo, zadovoljstvo in poželenje. Vedela je, da on v njenih vidi isto. Stopila je bližje in ko je prišla v doseg njegovih rok, jo je povlekel v svoj objem. Počasi in temeljito jo je poljubil. Dobila je vse, kar si je zjutraj zaželela. Svojega moškega in kavo.
