Evino spoznanje 20. del

»Lepo kašo si nam skuhala. Rok je čisto iz sebe. Jaz te ne poznam več. Kaj je narobe s teboj?«Tina ni nehala kričati.

»Tudi vama se opravičujem. Morala sem oditi. Vse vam bom razložila, ko se vrnem,« je tiho šepnila Eva. Tina je slišala, da je Eva na koncu in da bo vsak čas bruhnila v jok.

»Pomiri se. Misli na svojega dojenčka. Vse nam boš razložila, ko se vrneš. Kdaj priletiš, da te nekdo počaka na letališču?« se je Tina pomirila in sedaj je skušala pomiriti svojo prijateljico.

»V četrtek ob sedmih,« je tiho odvrnila Eva.

»Želiš, da pridem k tebi?« je vprašal Rok, ko je vzel telefon iz Tinine roke.

»Ne. Ni potrebe, da bi hodil,« je rekla in zadrževala solze, da se ne zlijejo po njenem obrazu.

»Saj me nisi zapustila?« je s strahom vprašal.

»Ne, nisem te zapustila,« se je skušala nasmehniti. »Ljubim te, Rok,« je dodala in se poslovila.

Vsi trije so sedli in se nekaj časa molče opazovali.

»Pomembno je, da te ni zapustila,« je na koncu prva spregovorila Tina.

»Mislim, da se moram pomeniti s svojo in z njeno družino. Čas je, da pripravo poroke in organizacijo najinega življenja vzamem v svoje roke,« je tiho spregovoril Rok.

»In jaz grem jutri po novo poročno obleko,« je pristavila Tina.

»Mar ni tisto Evin računalnik?« je vprašal Miha in pokazal na prenosnik. Ni počakal odgovora, vstal je in ga prižgal. »Ne bom čakal Eve, zdaj me zanima, kaj ji je John napisal,« je dodal, ko se je spet namestil poleg Tine, s prenosnikom na kolenih.

»Ne poznam njenih gesel,« je razočarano dahnil Rok.

»Jaz tudi ne, a poznam Evo,« se je nasmehnil Miha. V tretjem poskusu je uganil geslo za elektronsko pošto in takoj našel Johnovo pismo. Na glas ga je prebral.

Vsi trije so obsedeli brez besed. Miha je ugasnil računalnik in ga položil nazaj na polico pod mizico.

»Lahko bi mi povedala. Z njo bi šel. Stal bi ji ob strani,« je nemočno rekel Rok.

»Lahko bi ti povedala,« se je strinjala Tina.

»Navajena je, da se mora sama soočati s težavami,« je suho pripomnil Miha.

»Zdaj ima mene. Ni se ji treba sami soočati z ničemer,« je ugovarjal Rok.

»Vem,« sta v en glas odgovorila Tina in Miha.

Spet so se samo spogledali.

»Žalostno je. Johna nikoli nisem pretirano maral, a vseeno mu ne privoščim ničesar slabega,« je tišino pretrgal Mihov glas.

»Hotela se je posloviti od njega,« je tiho šepnila Tina.

»Saj ji tega ne bi preprečil. Z njo bi šel,« je Rok še enkrat poudaril svojo lojalnost Evi.

»V trenutku, ko je prebrala sporočilo, ni mislila. Cel dan je bila na trnih. Saj sem ti povedala, da je bila obupana. Tudi sama je priznala, da jo je zajela panika. Hitri odhod je bila njena trenutna zamisel. Po njenem glasu vem, da jo je obžalovala. Takoj po vrnitvi iz Londona je vedela, da John ni za njo. Vedela je, da on ni njena prava ljubezen. Potrebovala je čas, da oblikuje besede, s katerimi mu bo to sporočila. Njemu je hotela dati čas, da tudi on spozna, da ona ni prava zanj. Ko se ji zadnje tri mesece ni oglasil, je bila vesela in prepričana, da je našel žensko, s katero bo srečen. Nihče ni pričakoval, da bo tako hitro podlegel bolezni,« je mirno razglabljala Tina.

»Kdo ve, kdaj je resnično zbolel. Znaki so se pokazali šele pred kratkim, ko je bilo prepozno za pomoč,« je vzdihnil Miha.

»Napisal ji je, da je ni hotel prej obvestiti. Čakal je do zadnjega. Že mesec dni je na morfiju in glede na izbor njegovih besed, bi rekel, da ni bil čisto pri sebi, ko je napisal sporočilo. Vprašanje, če ga bo videla pri zavesti,« je Rok podal strokovno mnenje. Johna ni poznal V rednici mu ni bilo mar, za nekoga, ki je prizadel njegovo ljubljeno Evo. A bil je človeški. Pogledal je prijatelja in vzel telefon. Poklical je Evo. Ni dolgo zvonilo, ko se je oglasila.

»Ljubica, oprosti, a odprli smo tvojo pošto in prebrali Johnovo pismo. Ne bi smeli, a smo. Radi te imamo in skrbelo nas je. Si res prepričana, da si ne želiš, da pridem v London? Lahko vzamem nekaj dni dopusta. Glede na prebrano, John ne bo več dolgo. Lahko sva ob njem do konca,« je rekel nežno.

»Bi res to naredil za mojega bivšega fanta?« je nejeverno vprašala.

»Njega niti ne poznam. Zate bi to naredil. Dobra oseba si in jaz te ljubim, takšno kakršna si. Rad bi bil ob tebi. Rad bi ti nudil podporo in moč,« ji je ljubeče razložil.

»Ne bo potrebe. Hvala. Predno sem te klicala, mi je uspelo z njim izmenjati nekaj besed. Nato je padel v komo. Pred desetimi minutami je umrl. Rada sem ga imela, a nisem ga ljubila dovolj, da bi se poročila z njim. Rok, ljubim te. Oprosti, ker sem ti priredila to, kar sem ti priredila,« je rekla žalostno. Vedel je, da joka. Z nežnimi besedami ljubezni jo je tolažil in na koncu pomiril.

Ni priletela v četrtek, temveč v soboto. Ostala je na pogrebu, ki je bil v ožjem krogu. Še zadnjič se je poslovila od moškega, ki jo je na nekakšen način porinil v roke ljubljenemu moškemu. Na letališču so jo pričakali vsi trije, Rok, Tina in Miha. Miha jih je odpeljal k njima domov na večerjo, ki jo je Tina pripravila, predno so se odpravili na letališče. Vsi trije so čustveno objeli Evo in nihče od njih, ni hotel slišati njene razlage, zakaj je na vrat na nos sedla v letalo in odletela v London. Vedeli so in razumeli. Niso hoteli obujati žalostnih občutkov. Rok je bil še bolj pozoren in ljubeč do Eve, kot je pričakovala. Dokler nista prispela pred vrata njenega stanovanja, ji ni izdal skrivnosti. Hotel jo je presenetiti. Odklenil je vrata in jo dvignil v naročje. Skupaj z njo je zakorakal v stanovanje. Prižgal je luč in se pobalinsko nasmehnil. Zavrtel se je okoli svoje osi, da bi Eva bolje videla spremembe.

»Preuredil si stanovanje!? Tako, kot sva premišljevala,« je srečno zacvilila.

Namesto odgovora jo je poljubil.